Topolovo – prostor srečevanj in uresničenih utopij

V vasico, ki se oklepa strmega pobočja pod Sv. Martinom in Kolovratom in pod katero žubori potok Koderjana, te pot ne zanese kar tako, mimogrede. Do nje namreč pelje cesta, ki ne vodi nikamor drugam kot v Topolovo. In vendar se marsikdo tja vrača. Nekateri za stalno, drugi le občasno, posebno živahno pa je v tem zaselku v poletnih mesecih, ko zaživi Postaja Topolove.

Običajno se to zgodi v prvi polovici julija, letos pa se je festivalsko dogajanje izjemoma udomačilo v izdihljajih avgusta in začetku septembra. »Mogoče je to celo boljši termin kot julijski,« pokomentira organizatorka Donatella Ruttar. Obisk petkovega, prvega dne festivala, ki se bo sklenil 13. septembra, jih je presenetil, pove Moreno Miorelli, eden od organizatorjev Postaje. In če so zapleteni predpisi za preprečevanje širjenja novega koronavirusa marsikaterega organizatorja kulturnih dogodkov prisilili v to, da je izobesil belo zastavo, na kaj takega v Topolovem še pomislili niso.

»Je festival, ki to ni,« pravi Donatella Ruttar, ena izmed začetnic projekta, ki se razrašča že 27 let zapored. V Topolovem boste zaman iskali odre ali vstopnice. Začetka dogodkov ne diktirajo urini kazalci, pač pa določeni trenutki v dnevu, kot sta npr. čas, ko dan prehaja v noč, ali pozni popoldan ... Tudi lokacije dogajanja niso natančno določene, a ob pravem trenutku se ljudje že nekako znajdejo na pravem kraju.

Da je Postaja Topolove kraj srečevanja, pove že sama izbira poimenovanja tega niza dogodkov: vsaka postaja je namreč prostor srečevanj par excellence. In Topolovo ni nobena izjema. Če bi pri kom še vztrajal dvom v mednarodno razsežnost dometa tega »nefestivala«, ga lahko prežene z branjem programa. Imena gostov prihajajo z vseh koncev Evrope in sveta. Prav tako obiskovalci.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.