»Stvari se ne starajo tako hitro kot ljudje«

Križemsvet gredo stopinje, // križemsvet gazi po snegu. // Ena izmed njih je moja // nanjo pada, pada sneg. Na misel mi je prišla Bela pravljica, ko sem se pred nekaj tedni v snežnem metežu vozil k Miroslavu Košuti. Tudi avtor teh verzov, Kajetan Kovič, sodi v tisto obdobje Košutovega življenja, ki je opisano v njegovi novi zbirki spominov Na zmajevih krilih – Ljubljanski mozaik. Ta je pravkar izšla pri Mladinski knjigi, zato sem se odpravil na Kontovel, kjer me je naš pesnik sprejel z odlično urejenimi »muštafi«, ki jih verjetno nosi že kakih 60 ali več let, njegova žena Marta mi je ponudila čaj in takoj sem se počutil kot doma.

Za ogrevanje vprašanje o letu, ki ste izteka: sklepam, da ste pomladno karanteno preživeli s pisanjem dela Na zmajevih krilih, kaj pa počnete zdaj?

Ah, knjige se ne rojevajo čez noč! Rokopis je bil pripravljen za tisk že zdavnaj, končno piko sem postavil septembra 2019 v Lanterni pri Poreču, natanko petdeset let potem, ko sem v istem kraju prejel iz Ljubljane sporočilo o selitvi v Trst. Neverjetno, a resnično. Mladinska knjiga je uvrstila delo v program pred dvema letoma. Med karanteno pa sem se z založbo dogovoril za novo presenečenje. In zdaj? Nadaljujem s čiščenjem arhiva. Ravnokar sem očistil kamin, kjer je zgorelo kar nekaj papirja – neumetniških del.

Pred leti so vas kot gosta povabili v eno izmed oddaj Zlata šestdeseta na RTV Slovenija, kar dokazuje vašo pomembno vlogo v tedanji Ljubljani. Z novo knjigo pa dvigate zastor nad intimnejšimi slikami tega obdobja: zakaj?

Ne zameri, da izkoristim vprašanje za pojasnilo, kako so moji spomini rezultat zunanjih impulzov. Vsega so krive Kriško kraške, antologija pesmi o morju in Krasu, ki sva jo oblikovala s Klavdijem Palčičem. Uspeh izjemno lepe knjige mi je narekoval obujanje otroštva. Tedaj sem naletel na očetova partizanska zvezka in sem se čutil dolžnega, da svoje strani združim z njegovimi v Spomine Angela Katice. Knjiga je pošla, založništvu ni bilo do ponatisa, pa sem nadaljeval in dopolnil svoje pisanje: rodil se je Mornar na kozi. Potem sta me urednica Nela Malečkar in Marta Verginella prepričali, da sem prevetril mape in tako smo pred ljubljanskim mozaikom Na zmajevih krilih.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.