Stu ledi praznuje 50 let

»Ljudski ples in pesem sta najpristnejša izraza človeškega bistva. Obenem sta lahko dosti več kot samo odraz čustev ali razpoloženja. Ljudski ples in pesem pričata namreč o človeški preteklosti, o šegah in navadah, ki so nekoč bogatile življenje. Oba – kot sestavna dela ljudskega izročila – nosita v sebi sporočilo, ki spaja preteklost in prihodnost.« Tako so avtorji med drugim zapisali v spremni besedi knjige Deklica, podaj roko (ZTT, 1985). Raziskovalna pobuda se je rodila v okviru tržaške folklorne skupine, ki je v prvem desetletju svojega obstoja zrasla v vseh vidikih: od pregovornih treh parov in pol, s katerimi je začela nastopati, se je razvila v dobro plesno skupino, istočasno pa je pripravljala izviren program. Preučevanje krajevnih ljudskih plesov, pesmi in običajev Slovencev v Italiji je bil sestavni del delovanja skupine, ki je že ob nastanku razmišljala bolj dolgoročno. In tudi ambiciozno.

Leto nastanka: 1973; kraj nastanka: tržaški Dijaški dom; namen nastanka: ustanoviti mladinsko folklorno skupino. Začela se je zgodba, ki traja še danes. V petih desetletjih je skupina, ki je vmes pridobila ime Stu ledi, kot toliko drugih ljubiteljskih društev doživela bolj in manj uspešna obdobja. Petdeset let je doba, v kateri se zvrstita dve generaciji. Za TFS Stu ledi ni tako, saj so še vedno njeni vodilni člani pripadniki prvih zagnancev, ki so sooblikovali kvalitetno rast skupine. Na Martinovo smo se srečali s predsednikom Marjanom Spetičem in umetniškim vodjo Petrom Suhadolcem, v pogovor pa se je rada vključila tudi gostiteljica Bruna Manin, ena prvih, ki je vstopila v tržaške folklorne vrste, najprej kot plesalka nato še kot pevka.

Obletnice so tudi priložnost za ocene in obračun opravljenega dela. Kako ocenjujeta vlogo TFS Stu ledi?

Marjan S.: Lahko rečemo, da je tržaška folklorna skupina imela in še ima velik pomen. Dejansko ohranja ljudsko izročilo našega prostora. Ta vidik je v okviru slovenske narodnostne skupnosti v Furlaniji - Julijski krajini izrednega pomena, saj utemeljuje njeno zakoreninjenost v tem prostoru. To je veljalo ob nastanku skupine, to velja še danes in upam, da bo to spoznanje zagotovilo obstoj skupine tudi v prihodnosti.

Peter S.: Naše delovanje je usmerjeno v prenašanje in ohranjanje. S tem, da izvajamo slovenske tržaške plese, ohranjamo staro izročilo, k spoznavanju in ovrednotenju katerega smo med drugim pripomogli člani skupine z raziskovalnim delom, objavljenim tudi v knjigi Deklica, podaj roko. V teoriji in praksi prenašamo svojim naslednikom gradivo, ki smo ga zbrali v naših krajih. Zaenkrat ga tudi izvajamo, vsekakor pa bo ostalo zapisano v publikacijah in tudi na spletu. Pripravili smo namreč tudi spletni tečaj, ki je dostopen na YouTubu. Na Tržaškem pogrešamo muzej oziroma primeren prostor, v katerem bi bili shranjeni in istočasno na ogled eksponati s tega področja. Veliko tega hranimo mi.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.