Rešiti grob Koseskega, njegovi dediščini pa vrniti mesto pod soncem

Na tržaškem pokopališču pri Sveti Ani sameva grob, na katerem je vklesan priimek Vessel. Malokdo ve, da je v njem pokopan pesnik Jovan Vesel Koseski. Ko so ga 28. marca 1884, dva dni po smrti, položili vanj, verjetno nihče ni mislil, da bo kmalu tako pozabljen. Pogreb, ki je krenil od pesnikovega stanovanja na Ul. Ghega 6, je bil slovo od slavne osebnosti in obenem nacionalna manifestacija tržaških in primorskih Slovencev.

Tržaški nemški dnevnik Triester Tagblatt je tedaj zapisal, da je bil pokojnik zadnji član slovenskega pesniškega triumvirata, katerega prva dva člana sta bila Valentin Vodnik in France Prešeren. Slovenski časnik Edinost pa je samo za faktografski opis pogreba potreboval dve nadaljevanji. »Pogreb rajncega Koseskega je bil tudi za Trst velikansk; udeležilo se ga je prav gotovo nad 2500 ljudi iz odličnih krogov; povsod, kder je šel mimo sprevod, pa je ljudstvo stalo natlačeno; velikanska cerkev Sv. Antona je bila natlačeno polna.«

Koseski, ki je tudi avtor prvega slovenskega soneta Potažva, je leta 1844 s pesmijo Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu, ob veselim dohodu Njih Veličanstva v Ljubljano (pozneje je avtor naslov poenostavil v Slovenja caru Ferdinandu) postal prava literarna zvezda. Povod za pesem je bil obisk cesarja in njegove žene v Ljubljani. A pesem je bila vse prej kot prigodnica; v dvesto nenavadno sugestivnih verzih je bila predstavljena vsebinsko in formalno elaborirana meditacija o davni, slavni in ponosni slovenski zgodovini, ki je v nasprotju s Prešernovo tožbo iz Sonetnega venca, kako je ta zgodovina ena sama žalost.

Z mogočnim ritmom elegijskega distiha je prinesla v slovenščino neke registre govorice, ki v njej še nikoli niso bili slišani, in zanosne evokacije širnih prostorov ter zgodovinskih prelomov, v katerih se imena zgodovinskih osebnosti bleščijo iz vrtincev drznih metafor, vse skupaj pa je zelo zavestno usmerjeno v stopnjevanje kolektivne samozavesti.

Zasluga te pesmi je, da je bila z njo v najširšo javnost lansirano ime Slovenija, ki je sicer obstajalo že prej, toda s to pesmijo je personificirana Slovenija nenadoma spregovorila kot subjekt, ki neposredno nagovarja cesarja in se zaveda lastne moči. V tej pesmi cesarju izraža vdanost, toda štiri leta pozneje je njeno ime, ki mu je dal Koseski nov sijaj, že zvenelo kot zelo konkretna politična zahteva (Zedinjena Slovenija).

Veliki pisatelj Janez Trdina, ki je Koseskega do smrti občudoval kot enega največjih slovenskih pesnikov, se je spominjal, kako je, kadar sta se na primer srečala dva slovenska duhovnika, pogovor takoj stekel o Koseskem, ki je postal téma družabnih konverzacij izobraženih Slovencev na tak način, kot je bil kje drugje téma družabnih konverzacij Rossini.

Za imenom J. Koseski, s katerim je bila pesem podpisana, se je skrival višji finančni uradnik, rojen kot Janez Vesel leta 1798 v spodnjih Kosezah pri Lukovici – po tej vasi si nadel svoje pesniško ime. Od leta 1826 je bil uslužbenec finančnega ravnateljstva za Primorsko v Trstu; po službah v Tolminu in Gorici se je ustalil v Trstu, kjer se je poročil s hčerjo trgovca Julijano Toman, s katero sta osnovala veliko in ugledno družino, ter je bil ob koncu svojega službovanja višji finančni svetnik.

Prav v turbulentnem revolucionarnem letu 1848 je ugled Koseskega kot javne osebnosti segel tudi onkraj slovenskih okvirov. Postal je predsednik tržaškega Slavjanskega (slovanskega) društva, ki je bilo ustanovljeno 10. novembra 1848 in je uveljavljalo slovanske interese zlasti proti proti italijanskim nacionalističnim pretenzijam. Koseski je s predsedniškega kmalu odstopil, ker se ni strinjal s sklepi, ki jih je sprejemalo društvo. Ko je društvo kmalu po ustanovitvi dobilo svoje prostore v tedaj novi palači Tergesteum na Borznem trgu, je imel Koseski na otvoritvenem slovesnem zborovanju 6. decembra zanosen govor; gre verjetno za najstarejši ohranjeni javni govor v slovenščini v tem mestu.

Iz vsega doslej povedanega bi torej pričakovali, da bi bil Koseski v slovenski nacionalni zgodovini priznan kot eden od »founding fathers« Slovenije. Danes pa je videti, da spomin na Koseskega Slovence spravlja v zadrego – sklicevanja nanj ne najdemo niti v publikacijah, ki govorijo o zgodovini slovenskega kulturnega življenja v Trstu, čeprav to pomeni odpoved nekemu celotnemu obdobju.

Kako je prišlo do tega? Veliko so prispevale uničujoče kritike Frana Levstika in Josipa Stritarja, ki so kritizirale pesnikov jezik, dejansko pa je šlo vsaj toliko tudi za politični napad »mladoslovencev« na »staroslovence«, katerih literarni emblem je bil Koseski.

Pri Slovencih pa se je vse prevečkrat zgodilo, da je kakšno stališče, ki je bilo v nekem trenutku izrečeno v aktualnih polemikah s strani kakšne cenjene osebnosti, obveljalo kot uradno stališče literarne zgodovine. Tako je Jernej Kopitar, evropsko pomembni znanstvenik, v Sloveniji bolj kot po svojem velikem delu znan po enem samem zafrkljivem Prešernovem sonetu.

Toda Koseski je imel tudi svojo podtalno recepcijo. Pomenljiv je podatek, da je mladi Anton Podbevšek, začetnik slovensko zgodovinske avantgarde, v gimnaziji vedno nosil s sabo njegove pesmi. Je bilo to samo izzivanje ali mu je bila igriva svoboda, s katero je Koseski obravnaval jezik, tudi navdih? Nekatera vprašanja ostajajo uganke za domišljijo.

Na primer, ali ni morda s Koseskim povezan »naš Jos-el Jovan« iz Joyceove knjige Finnegans Wake. In zakaj govorec iz pesmi Tomaža Šalamuna v pesmi Aquedotto pravi, da bi se moral roditi v Trstu leta 1884 – ko je v tem mestu umrl Koseski.

Uganka pa je tudi, zakaj slovensko zgodovinopisje Koseskemu ni moglo priznati tako očitno ključne vloge pri oblikovanju moderne slovenske nacionalne zavesti, saj je bilo to zgodovinopisje praviloma precej nacionalistično orientirano.

Poročilo o pogrebu Koseskega v Edinosti poudarja: »Tako smo dostojno pokopali našega pesnika in le en glas gre po Trstu, da Slovenci znajo častiti svoje slavne mrtve.« Danes pa grob pospešeno propada. Če bo šlo tako naprej, je nevarnost, da ga prekopljejo.

Primerno bi bilo, da bi slovensko Ministrstvo za kulturo v sodelovanju z Generalnim konzulatom Republike Slovenije v Trstu na institucionalni ravni prevzelo skrb za ta grob in ga rešilo pred propadom, predvsem pa poskrbelo za obuditev spomina na veliko osebnost ne samo slovenske zgodovine, ampak tudi specifične zgodovine »mogočnega Trsta«, kakor ga v svoji pesmi Viribus unitis iz leta 1850 imenuje Koseski, prepričan, da je bistvo te mogočnosti v njegovi večnacionalnosti in sodelovanju med narodi, ki v njem živijo.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.