Prvi, najlepši

Nepričakovan trzljaj me prebudi iz globokega spanca. Nos imam rahlo zamašen, a vseeno zavoham plesniv zrak sobe, ki ne bo nikoli zaprav prezračena, saj ne premore niti enega okna. Vseeno zaslišim zvoke oddaljenega življenja. Je to ulični vrvež? Prižgan televizor? Ropotanje v kuhinji? Na telefonu preverim uro: 5.12. Uf, pet ur spanja ne bo odtehtalo utrujenosti, ki se je nabrala v dveh dneh letenja in čakanja, ko je bilo dremanja na zame nikoli udobnih letalskih sedežih očitno premalo.Odprem sporočilo in še enkrat pozorno preberem: »Bučke, zelene banane, ananas brez listov, paprike, fižol, korenje, melancani, mango – samo če ni zrel, vanilja, kumare, začimbe ...« Obisk tržnice bo odgovorna naloga, saj bo našteto tudi edina sveža hrana, ki jo bom imel na voljo na cilju te tako zelo dolge poti. Do odhoda imam še dovolj časa, a se vseeno odpravim ven. Na stopnišču mi razbolele mišice sporočajo, da se sploh niso odpočile, a kaj za to, hodil bom počasi, spal pa bom, ko bom star.Kako osvobajajoče je stopiti na ulico v natikačih, kratkih hlačah in kanotjeri, začutiti vročino na koži, občudovati poletno nebo, uzreti barve, ki jih v novembru nisem vajen, z odtenki, ki jih pri nas sploh ni. Še pred šesto zjutraj je Tahiti povsem buden. Poiščem kafič s teraso in si naročim kavo. Pravzaprav me niti ne zanima, kakšna bo, ker si želim le sedeti in opazovati mimoidoče, biti hočem na toplem zraku in sneti masko, ki mi je v osemintridesetih urah neprekinjenega nošenja pustila podrsan nos in porezana ušesa. Ogledujem se naokoli, vendar vidim premalo. Ne utegnem si predstavljati, o čem razmišljajo mladi na poti v šolo. So dovolj spali? Jih kaj skrbi? So zaljubljeni? Kaj pa ostali? Zamujajo v službo? Hodijo v trgovino? Na zmenek? Slišim glasove, a ne razumem, iz katerih ust prihajajo. Kdor je rekel, da se iz oči razbere človeka, ni nikoli živel v času obveznega nošenja mask. Oči brez nosu, ust, lic in brade so na zemljevidu obraza kot izgubljene sirote, katerih šepet nihče ne sliši.Spomnim se na bučke, zelene banane in ananas brez listov. Plačam, se zahvalim – mauruuru – in uberem pot do tržnice. Okrog nje je nekaj več prometa, v vseh okoliških ulicah plapolajo pisane obleke in parei s poznanimi polinezijskimi motivi. Njihove barve so močne kot glasne prodajalke. »Buy, buy, cheap, cheap,« kličejo meni, za precej odtenkov prebledemu in s premalo tetoviranimi mišicami, da bi se jim upal približati in poskušal dobiti iskren odgovor na vprašanje, ali je kdaj težko živeti v raju?Tržnica je skoraj prazna – mar sem zgoden ali pozen? Sadja in zelenjave je dovolj, cene pa različne. Vročina je že bolj izrazita, zato izberem lažjo pot: stopim do edine žene, katere oči sem uzrl že na vhodu, vzamem seznam in začnem: »Bučke, zelene banane, ananas brez listov ...« Kar nima, vzame pri sosedi, sporazumevava se s pomočjo njene osnovne angleščine in moje zelo revne francoščine. Oba imava svoj cilj: ona prodati, jaz kupiti, zato posel skleneva precej hitro. Torba je polna čisto do vrha, a ne bi še odšel. Rad bi se ji zahvalil, vendar se mi enostaven mauruuru ne zdi dovolj. Najraje bi poklepetal, vprašal bi jo, ali je sredi oceana kdaj težko. In če je, kdaj? Kaj jo osrečuje? Kaj pogreša v življenju? Njen odločen, a hkrati prijazen pogled pošilja sporočila, ki jih ne znam razvozlati.Na koncu pa se le opogumim. Vprašam jo za souvenir, spomin. Fotografijo ženske, na katero se bom s hvaležnostjo spomnil ob jedeh, ki bodo imele drugačen okus kot doma – če ne drugega zato, ker jih bom užival na samotnem atolu. Pretvarja se, da ji je nerodno, vendar poziranje ji gre kar dobro. No mask, jo prosim. Za hip povleče tkanino z nosu in zagledam zalit obraz s pordelimi lici in neizmerno iskrenim in širokim nasmehom – čudovitim škrbastim nasmehom, skozi katerega se za hip prikrade še iztegnjen jezik. Pove mi, da ji je ime Nalani. Igriva, čudovita, škrbasta Nalani, ki mi je podarila – to sem ugotovil šele precej kasneje – prvi razkrit obraz v Polineziji. Prvi in zato najlepši.