»Pripovedujem zgodbe o osebah, ki skušajo spreminjati stvari«

»Za njeno življenjsko poslanstvo – s filmsko kamero pokazati svet, ki ga pogosto ne želimo videti ali vedeti zanj: nasilje nad nemočnimi, zlorabe žensk in njih posledice. Obraze in glasove posameznikov, manjšin, ki se temu upirajo, iz anonimnosti projicira naravnost nad glave njihovih cenzorjev.« S to utemeljitvijo so sinoči v goriškem Kinemaxu britanski režiserki Kim Longinotto (1952) izročili nagrado Darko Bratina, ki jo Kinoatelje podeljuje v sklopu festivala Poklon viziji.

Kako izbirate junake in zgodbe, ki nato postanejo predmet vaših filmov?

Zgodbe, ki jih pripovedujem, vedno govorijo o osebah, ki skušajo spreminjati stvari. Gre za upornike, za ljudi, ki izstopajo, ki jih družba utesnjuje. Z vsakim filmom pa je drugače. Začetna dva sta bila avtobiografska. S prvim, Pride of place, sem se vrnila v grozljiv dekliški internat, kjer sem poprej živela; bilo je neke vrste maščevanje.

Skušala sem razumeti, ali je ta kraj bil res tako grozen, kot sem se ga spomnila. Bilo mi je tudi do tega, da posnamem zgodbo z zornega kota tamkajšnjih deklet. S svojim drugim filmom pa sem opisala zgodbe brezdomk v Londonu: sama sem se namreč eno leto znašla v tej situaciji. Nato sem se nekaj časa zelo zanimala za japonske filme in japonsko kulturo. Naključno sem brala zgodbo plesalke Hanayagi Genshu, ki je zabodla svojo plesno učiteljico, zato šla v zapor in se na razne načine upirala sistemu kast na Japonskem.

Bila je resnična upornica in popolno nasprotje japonskih žensk, ki sem jih gledala v filmih režiserja Akire Kurosawe. O njeni zgodbi sem posnela film Eat the kimono. Kasneje je prišel na vrsto Dreamcatcher, v katerem sem sledila ženski, ki je 20 let bila prostitutka. Nikoli nisem mislila »oh, rada bi posnela film o prostitutki!«, zgodbo so mi predlagali. Na začetku sem se precej obotavljala, nato pa sem si strastno zaželela, da bi jo posnela in bila sem zelo hvaležna, da je zgodba prišla do mene.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.