»Pogrešam brbotanje mesta«

Maša Ogrizek se zadnja leta vse bolj uveljavlja kot pisateljica del, namenjenih najmlajšim in mladim bralcem. Večini je dobro poznana tudi po knjigah, izdanih pri Založništvu tržaškega tiska, in zgodbicah, ki jih objavlja v reviji Galeb. Po njeni knjigi Koko Dajsa v mestu nastaja serija kratkih animiranih filmov (produkcijski studio Invida), po knjigi Gospa s klobukom pa radijska igra (Radio Slovenija).

Kaj ste storili danes ali pa v teh dneh, kar drugače ne bi?

Sama sem se ostrigla. Pa ne iz estetske nuje, na ta način sem simbolno označila nek prehod. In sprostila nekaj napetosti.

Ali obdobje izolacije spodbudno deluje na vaše življenje, delo, pisanje?

Objektivno se ni prav veliko spremenilo. Glede pogojev za pisanje, mislim. Količina časa zanj je nekoliko manjša, saj imam več gospodinjskih obveznosti, več kuham, ker sta otroka doma. A kot da se je svet snel s tečajev. Čeprav na videz vse stoji, imamo vsi občutek, da se dogajajo tektonski premiki. In te (po)potresne sunke kakšen dan bolj in kakšen dan manj občutim. Kadar najdem svoj notranji mir, takrat pišem.

Nam mogoče lahko izdate kaj ustvarjate?

Pišem knjigo Lisičja luna, ki bo prihodnje leto izšla pri založbi Miš s krasnimi ilustracijami Tine Dobrajc. Pravzaprav predelujem, poglabljam zgodbe, ki to sezono izhajajo v reviji Galeb. Gre za pripoved o dekletu, najstnici Zoji, ki se neke noči ob polni luni začne spreminjati v lisico. Gre za iniciacijsko pripoved, ki se spogleduje z arhetipi.

Je mogoče v vaših delih, ki jih pripravljate v tem času, prisotno kaj več grenkobe, pesimizma morda?

Knjiga je imela začrtano strukturo že preden se je začela karantena, tako da na vsebinski ravni ni veliko vplivala nanjo. Je pa zanimivo, da v knjigi razmišljam tudi o strahu, tako pred spremembami kot pred smrtjo. In o pripadnosti – samemu sebi in skupnosti. Tako da se je zgodila zanimiva sinhroniciteta med pisanjem in realnostjo. Večina med nami v teh dneh preizprašuje svoje lastne temelje, pa tudi temelje družbe kot celote. In presenetljivo enotni smo, da je napočil čas za metamorfozo, obenem pa nas je tega strah oziroma smo negotovi. Zdi se mi, da se akumulira veliko energije, ki se za zdaj ne more prav sprostiti. Upam, da ne bo implodirala.

Kako poteka vaš vsakdan v karanteni?

Zjutraj malo dlje pospim. Potem preletim objave na Facebooku. Iščem in preberem predvsem objave člankov filozofinj in filozofov: Slavoja Žižka, Renate Salecl, Alenke Zupančič. Pandemija je kljub vsej svoji megalomanskosti obenem zelo abstraktna in neoprijemljiva, z njihovo pomočjo jo nekako lahko zagrabim, mislim. Občasno še vedno smuknem s kolesom v pisarno v mestu, kjer sem trenutno sama, da se naužijem malo samote. Tudi na kakšen sprehod po soncu še grem.

Katere so tiste spremembe, ki jih najbolj občutite?

Odsotnost druženja. Sem družabna oseba in to zelo pogrešam. Manjkajo mi tesni stiki s prijatelj, pa tudi naključni trki z neznanci, pogovori – lastni in taki, ki jih prestrežeš v kavarni med srkanjem kave, pogrešam kino, bazen ... Na kratko: pogrešam brbotanje mesta. Sedanja opustelost je po svoje fascinantna, nadrealistična. Sprva mi je godil občutek, da je mesto le »moje«, zatem so se ustvarjala tiha zavezništva osamljenih jezdecev, no, kolesarjev, zdaj pa že pogrešam svoje mestno pleme.

Obdobje pred in po koronavirusu. Ali mislite, da se bo karkoli spremenilo?

Se že spreminja. Oblikuje se nekakšen sindikat samozaposlenih. To se mi zdi velik in pomemben premik. Hvala vsem borkam in borcem za skupno dobro. Če sklepam na podlagi zapisov na družabnih omrežjih, se dogaja intimno, a obenem kolektivno »prevrednotenje vrednot«. Bomo videli, koliko se mu bo uspelo udejanjiti, ko bomo spet »na svobodi«. Morda je najbolj temeljito potrebno premisliti prav koncept svobode – smo jo res (začasno) izgubili, smo jo v primežu neoliberalizma sploh imeli, ali sploh lahko obstaja, če ni univerzalna, če ni za vse?