Pobočje pri gradu Spessa kot grič nad Nagasakijem

Zeleno gledališče je sestavni del italijanskih baročnih vrtov, posebno prizorišče, kjer so oder, tribune, scene sestavljeni iz primerno oblikovanih travnikov, živih meja, dreves. Od 4. julija bo tudi Grad Spessa pri Koprivnem imel svoje edinstveno zeleno gledališče, ki je nastalo na pobudo in s podporo podjetnika Loretta Palija. Prvič bo sprejelo občinstvo na premieri opere Madama Butterfly Giacoma Puccinija.

Produkcijo Piccolo Opera Festivala režira Enrico Stinchelli (zelo znan je tudi kot voditelj kultne radijske oddaje o operi La Barcaccia), Orkester FJK bo dirigiral japonski dirigent Hirofumi Yoshida. Ponovitve se bodo nadaljevale do 10. julija z nenavadnim pogledom na Puccinijevo operno mojstrovino, ki skozi zgodbo mlade gejše in njene neuslišane ljubezni izpostavlja kolonialistične odnose med zahodnim in vzhodnim svetom ter teptanje medkulturnega dialoga in razumevanja. V naslovni vlogi bo nastopila latvijska sopranistka Ira Bertman, Suzuki pa bo Giovanna Lanza. V duhu sodelovanja slovenskih in italijanskih pevcev so ostale glavne vloge zaupali Oresteju Cosimu (Pinkerton), Juretu Počkaju (Sharpless), Federicu Lepreju (Goro) in Tomažu Štularju (Zio Bonzo). V predstavi bo sodeloval tudi zbor GO! Borderless Opera Chorus, ki izhaja iz mednarodne festivalske delavnice in ga je za to priložnost pripravil tržaški dirigent Elia Macrì.

Scenograf Claudio Mezzelani, kostumografka Ilaria Papis in lučni mojster Angelo Sgalambro sodelujejo pri oblikovanju tega posebnega doživetja z režiserjem Stinchellijem, ki je pred premiero privolil v pogovor za Primorski dnevnik.

Zeleno gledališče zgleda na prvi pogled idealno za baročno enodejanko bolj kot za opero take razsežnosti. Kaj vas je pritegnilo k sodelovanju pri projektu?

Izzivi so stalnica v moji karieri in novosti so za vsakega režiserja spodbuda, ki krepi fantazijo. V tem primeru nisem imel posebnih dvomov: ob lepoti pokrajine sem ugotovil, da je pobočje z golf igriščem v ozadju kot nalašč za opero Butterfly, na poseben način zaradi prihoda protagonistov. Dogaja se namreč na griču nad mestom Nagasaki: na grajskem griču si lahko zelo realistično predstavljamo hišico Čo Čo San in zaliv pred njo. Puccini uprizarja tudi v partituri napor vzpona tako kot prihod ladje, ki prinaša zadnje upanje protagonistke. Na Gradu Spessa imamo vse to pred očmi, kot da bi gledali film.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.