Patricku Quaggiatu nagrada Pavle Merkù

Kaj imajo skupnega italijanska plesalka Carla Fracci, slovenska glasbena skupina Elvis Jackson ali režiserja Zeffirelli in Škafar? To, da so tako ali drugače povezani s poklicno in ustvarjalno potjo Patricka Quaggiata; goriški pevec, skladatelj in dirigent se je na svojih več kot 2000 nastopih srečal tudi z njimi, sicer pa sodeloval s številnimi pevskimi zbori, orkestri, godbami na pihala in prispeval k osvojitvi marsikatere nagrade. V Miramarskem gradu so sinoči Patricku Quaggiatu (1983) vročili nagrado Pavleta Merkuja, ki sta jo letos prvič podelila Svet slovenskih organizacij in Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta. Pred podelitvijo nagrade, ki nosi ime pokojnega tržaškega glasbenika, skladatelja in raziskovalca, smo nagrajencu postavili nekaj vprašanj.

Pevec, dirigent pevskih zborov in godb, skladatelj, tolkalec, pedagog ... Res ste vsestranski glasbenik: v kateri vlogi se počutite najbolj doma?

Nimam rad rutinskega dela, če bi bilo mogoče, bi vsak dan počel kaj drugega. Ampak to ni mogoče, zato se rad in najbolje znajdem v različnih vlogah. Ko dirigiram, skušam izbrati drugačno glasbeno literaturo. Ko komponiram, skušam biti kar se da originalen. Ko poučujem, skušam obrazložiti snov vsakič drugače, tudi z drugega zornega kota. Zato mi je težko odgovoriti na vprašanje, v kateri vlogi se počutim najbolj doma. Komponirati je pasivno delo, biti tolkalec je aktivno delo, biti dirigent je ravno nekje vmes ... Glasbenik gotovo čuti nujo biti aktiven, ampak pisati glasbo, voditi skupino in interpretirati glasbo po lastnem občutku je tudi krasno.

Vaš skladateljski opus zajema okrog 600 naslovov: v njem so tako zborovske priredbe slovenskih pesnikov kot uglasbeni hajkuji osnovnošolcev, nabožne skladbe, himne za športna društva, songi ... kako nastanejo vaše skladbe? Kakšen je vaš ustvarjalni proces?

Ko snujem katerokoli glasbo, si najprej preberem besedilo; velikokrat mi že samo »zazveni« ali mi nudi nekaj splošnih ali podrobnih idej. Običajno se prva ideja izkaže za najboljšo. Če mi branje besedila ne nudi idej, se moram najprej odločiti, kateri stil bom uporabil, ker le-ta običajno zaznamuje skladbo. Če se dilema nadaljuje, se usedem za klavir in začnem igrati v iskanju primernega inputa. Vnaprej pa moram vedeti, komu je skladba namenjena, poznati izvajalca, da mu na najboljši način prikrojim glasbo, da se bo z njo lepo počutil in da jo bo znal čim lepše podati.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.