Od Trsta do Ljubljane, Nemčije, milanske Scale – in nazaj v Trst

Večkrat podcenjujemo vlogo pihalnih orkestrov v glasbenem izobraževanju in ne upoštevamo, da so naše godbe za mnoge priložnost, da se glasbi približajo brez bogaboječega odnosa in v njih najdejo možnost za zabavo in veselo druženje, pa tudi za spoznavanje osnovnih pravil skupne igre ter seveda prvin instrumenta, ki so ga izbrali. Za nekatere lahko celo postanejo odskočna deska, s katere se bodo podali proti višjim ciljem.

To se je pripetilo sestrama Jasni in Živi Komar, ki sta v Pihalnem orkestru Ricmanje začeli svojo glasbeno pot in se razvili v odlični profesionalki. Hornistka Jasna je svojo študijsko pot prehodila v Italiji, Sloveniji in Nemčiji, kjer je našla svoj idealni življenjski prostor in se zaposlila v opernem orkestru v mestu Kaiserslautern. Prav tako pestro preteklost ima trobentačica Živa, ki je po bogatih izkušnjah v uglednih orkestrih pristala v tržaškem opernem gledališču Verdi, kjer je zmagala na natečaju za mesto solo trobente.

Živa Komar je tudi članica Trobilnega kvinteta gledališča Verdi – Gli ottoni del Verdi, ki bo imel drevi ob 21. uri koncert na Verdijevem trgu v Trstu. Ob tej priložnosti smo se s trobentačico pogovorili.

Tako vi kot Jasna ste izbrali glasbilo, ki ga običajno ne vidimo v ženskih rokah: je bila izbira naključna ali zavestna?

Moja sestra je rada segala po rogu, ki ga je igrala mama, že ko je bila stara kaka tri leta, meni pa sta trobento določila starša: dala sta mi ustnik in sklenila, da bo to moje glasbilo. Njuno odločitev sem sprejela naravno, vendar brez pravega navdušenja; ljubezen do trobente se je razvila pozneje.

V ricmanjski godbi sem začela osvajati glasbene prvine, ko sem bila stara šest let, leto kasneje pa sem se lotila trobente. Učil me je Flavio Sgubin, tri leta pozneje pa sem se vpisala na tržaški konservatorij Tartini, kjer me je poučeval Massimiliano Morosini, takrat in še danes solo trobentač v gledališču Verdi. Z njim sem v sedmih letih dovršila študijsko pot, nato pa sem morala čakati še eno leto in opraviti maturo, preden sem se lahko vpisala na Akademijo za glasbo v Ljubljani.

Kako ste doživljali preskok z italijanske na slovensko šolo?

Na akademiji sem se lahko povsem osredotočila na študij trobente, kar je bilo v Trstu nemogoče glede na dejstvo, da sem zraven morala opravljati šolske obveznosti. Imela sem čast, da sta se kar dva odlična profesorja – Anton Grčar in Stanko Arnold – potegovala za to, da bi me imela v razredu. Ker sem Arnolda že spoznala v Grožnjanu na poletnih tečajih, je imel rahlo prednost in postal moj profesor.

V Ljubljani je bilo življenje kar pestro, rada sem se družila s sošolci in z njimi delila izkušnje, dvome in zadoščenja, vadila pa sem tudi od šest do osem ur dnevno. Po treh letih sem se prijavila na študijsko izmenjavo programa Erasmus v Nemčijo, medtem pa sem spoznala profesorja, ki me je znova privabil v Italijo: to je bil odlični mojster Marco Pierobon, s katerim sem dve leti študirala v Bocnu.

Naposled sem le šla na Erasmus v Nemčijo: v Stuttgartu je bila takrat tudi moja sestra, ki mi je bila v veliko pomoč, predvsem pri študiju nemščine, ki jo je ona že lepo obvladala, jaz pa sploh ne. Poučeval me je prof. Wolfgang Bauer, še pred nemško izkušnjo pa sem bila sprejeta v orkester Akademije Teatro alla Scala v Milanu, s katerim sem sodelovala skoraj dve leti in si nabrala kar veliko znanja glede simfoničnega in opernega repertoarja.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.