O mladinski operi, ki pripoveduje o vrstniškem nasilju

Federico Gon je tržaški muzikolog in skladatelj, ki živi in ustvarja v Zagraju. Študij muzikologije je zaključil na univerzi v Padovi, istočasno se je izpopolnjeval pri priznanih skladateljih Aziu Corghiju in Mauru Bonifaciu. Zadnja leta se njegovo ime čedalje pogosteje pojavlja na glasbenih sporedih, saj redno prejema naročila italijanskih gledališč in festivalov. Njegov opus obsega komorne, sakralne in glasbeno-gledališke skladbe, v katere kot odličen poznavalec glasbenega repertoarja vpleta namige na starejša dela, da bi ustvaril nove pomenske razsežnosti.

Glasba ni Gonova edina strast: med 2. in 14. marcem bodo v dvorani Victorja de Sabate v Verdijevem gledališču v Trstu izvedli njegovo mladinsko opero Un bullo in maschera, ovvero L’opera nel pallone, ki je nastala po naročilu gledališča Carla Coccie v Novari. Naslov je parafraza Verdijeve opere Un ballo in maschera (Ples v maskah), vsebina pa se s pomočjo glasbe in nogometa dotika perečega problema nasilja med vrstniki. Ponovitve bodo na sporedu do 14. marca (večina v dopoldanskih urah).

Znotraj mladinskega gledališča ste dejavni že dolgo: leta 2011 ste komponirali scensko glasbo za pravljico Mali princ Antoina de Saint-Exupéryja, septembra lani pa ste v okviru festivala MITO doživeli praizvedbo melologa Il piccolo Franz e il pifferaio magico. Zanimivo, da ste se odločili prav za pravljico, ki naj bi nastala po skrivnostni epidemiji v 13. stoletju ...

Sam ne vem, zakaj in kako sem se spomnil pravljice o piskaču iz Hamelna. Verjetno me je pritegnila njena glasbena komponenta. Primerjal sem različne variante: vsi poznamo Grimmovo različico, vendar jih je v resnici mnogo več in vse se navdihujejo pri vitraži, ki se je nekoč nahajala v cerkvi v bližini Hamelna. Vse pravljice vsebujejo kanček resnice in ta naj bi pričevala o času, ko so se Nemci izselili v Romunijo in tam oblikovali močno nemško skupnost.

Našel sem pesem Roberta Browninga, po kateri naj bi en otrok zaostal za drugimi, ker je šepal. Prav njemu uspe rešiti vrstnike, ki jih je piskač zaprl v goro, potem ko ga meščani niso izplačali. To različico sem nekoliko preoblikoval in poudaril nekatere aktualne tematike, kot so na primer odnos med vrstniki (iz malega Franza se norčujejo zaradi telesne in govorne hibe), želja po zaslužku, politika, ki zna samo obljubljati ... V skladbi je prisotnih več glasbenih tem, vsaka se navezuje na določen lik in se razvija glede na kontekst. Na ta način lahko otroci sledijo zgodbi tudi na glasbeni ravni. Malega Franza na primer označuje štirinotni motiv v pihalih, nemško mesto Hameln pa znani protestantski koral Ein’ feste Burg ist unser Gott.

Pravljica ne omenja kuge, vendar sodobni poslušalec takoj pomisli nanjo, ko v mesto Hameln vdrejo miši. V moji različici so prebivalci prisiljeni, da se zatečejo v svoje hiše, in dejansko so se mnogi poslušalci spomnili na prisilna zaprtja med pandemijo. Med pisanjem se nisem navezoval na sodobno situacijo, vendar je zgodba nedvomno zanimivejša, ko v njej prepoznamo določene vzporednice.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.