Kako Vojnović išče izgubljeni jezik

V iskanju izgubljenega jezika izpod peresa Gorana Vojnovića je problemska gledališka predstava, nastala in uprizorjena v okviru približevanja Evropski prestolnici kulture 2025 Nova Gorica - Gorica. Režijo podpisuje Janusz Kica. Izhodišče ima v mednarodnem projektu Mittelfesta Nezmožni umreti/Inabili alla morte in predstavlja drugi del njegove trilogije. Produkcijo SNG Nova Gorica te dni uprizarjajo na novogoriškem odru.

Vsebina vseskozi hodi po ostrem britvičnem rezilu, izziva zgodovinsko vednost in izkušnje ter konec koncev relativizira pojavnost fašizma in komunizma, okupatorsko ihto in partizanski boj proti njej. V prvi vrsti pa gre za pripoved o spominu in spominih, vsak da ima pravico do svojega spomina in do lastnega pogleda na preteklost. Vse kaže, da je edina obramba, ki jo človek premore proti temu kaosu in križanju ideologij, diktatur, celo odločitev za en ali drug (celo narodnostni) breg - molk.

Giuseppe Materazzi je osrednji lik inscenacije, ki v upodobitvi Radoša Bolčine vnaša na oder sintezo nekega prostora in časa. V igralčevi zamisli pa tudi brezizhodnost, celo poraz vsega doživljenega (izdajstvo?) in prehojenega na tem ozkem zemeljskem pasu. Materazzi je fašist, ki pozabi na svoj jezik, slovenščino, na svoj rod, in postane klavec lastnih sonarodnjakov. V resnici je to Marjan Ramovš iz Lokve. Vendar zakaj se odloči za beg, za prestop v fašizem? Zaradi razmer v družini, ker ga oče tepe, ker je oče tiran, beg nekam je upor, kot se z begom od doma reši tudi Marjanov brat Stane (Aleš Valič), ki pa izbere partizane.

Res pa je tudi, da se drama V iskanju izgubljenega jezika veliko in največ ukvarja s kritiko jugoslovanskega sistema (igra je postavljena v leto 1963 oziroma 1964), manj se sooča s črnim zlom fašizmom in njegovim neizprosnim preganjanjem Slovencev.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku