»Niti malo mi ni bilo dolgčas«

Bernarda Oman se je na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo vpisala leta 1981 in že s svojo diplomsko vlogo Jacinte v Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski (režija Barbara Hieng Samobor) leta 1985 prejela Severjevo nagrado. Sledila je njena prva zaposlitev in številne vloge v Prešernovem gledališču Kranj, kot tudi v drugih slovenskih gledališčih, na primer v Mestnem gledališču Ptuj in Špas teatru, zadnja leta pa je članica stalne igralske zasedbe Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL). Nastopila je v preko tridesetih filmih in televizijskih nadaljevankah, med drugim v Dediščini Matjaža Klopčiča, Glembajevih Antuna Vrdoljaka, Ljubezen nam je vsem v pogubo Jožeta Galeta ter Instalaciji ljubezni in Skritem spominu Angele Vode Maje Weiss. Ukvarja se tudi s sinhronizacijo risank. Bernarda Oman je prejemnica številnih priznanj in nagrad.

Kaj ste v prvih dneh koronavirusa naredili, kar drugače ne bi?

Pomila sem okna.

Se pravi, da je to obdobje spodbudno delovalo vsaj na čistočo vašega stanovanja: je bilo nato na vrsti generalno čiščenje?

Na začetku sem bila zelo zagnana za pospravljanje, potem me je pa minilo. Ob tako veliki spremembi (pred korono sem bila po cele dneve odsotna od doma), je bil to ventil, nato sem se umirila.

Kako je potekal vaš vsakdan v karanteni?

Precej pozno sem vstala, si naredila kavo in limonado in zelo pogosto tudi naredila par joga vaj. Potem je bilo na vrsti pospravljanje, pregledovanje mailov, novic, Facebooka ...

Sodelovala sem pri projektu MGL in Mestne občine Ljubljana, v katerem smo se igralci pogovarjali s starostniki. Občasno sem tako poklicala »svojo« gospo.

Kako je potekal projekt?

Zelo različno, odvisno od odziva starostnika, na začetku bolj pogosto, kasneje manj, nekje so se spletle tudi prijateljske vezi. Moja gospa je bila nekaj časa v bolnici, po vrnitvi pa se je preselila k sinu, tako da sva se potem slišali le dvakrat. Sem pa rada poklicala tudi katero od svojih starejših znank, sorodnic, sosed ... Tudi prijateljice rada pokličem in ti pogovori so sedaj daljši kot so bili. Ker stanujem blizu Tivolija in Rožnika, grem skoraj vsak dan na sprehod. Na začetku karantene sem se še pripravljala na vlogo (3. aprila bi morali imeti premiero Žalostinke), nato sem pa opustila. Kuhala sem vsak dan, brala knjige, poslušala kako predavanje na YouTubu, gledala filme, serije, izvajala tudi joga vodene vadbe, dvakrat tedensko pa smo se prek video konference sestali s kolegi Žalostinkarji. Skratka niti malo mi ni bilo dolgčas. Pa še italijanščine sem se učila preko spletnih predavanj.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku. Ob 75-letnici našega dnevnika vam ponujamo posebno ugodno naročnino: tiskana izdaja za 99 evrov, digitalna izdaja pa za 75 evrov.