Neustavljiv vzpon Bartolovih del

»Kadar potujem po evropskih državah (...) vedno (...) najdem enega samega slovenskega avtorja, en sam roman. Dame in gospodje, Vladimir Bartol Alamut.« Tako je pred več kot 20 leti zapisal slovenski pisatelj in kolumnist Miha Mazzini. Podatek najbrž še vedno drži in čeprav se po knjigarnah sveta k sreči najdejo tudi drugi slovenski avtorji (Drago Jančar, Boris Pahor, Tomaž Šalamun ...), pa je eno dejstvo neizpodbitno: roman tržaškega pisatelja Vladimirja Bartola je bil doslej preveden že v okrog 30 svetovnih jezikov, seznam pa se stalno dopolnjuje. V prihodnjih mesecih bo njegov Alamut vstopil na največje svetovno tržišče – med kitajske bralce, tačas pa se pri slovenski založbi Sanje pogajajo še z dvema tujima založbama: v prihodnje naj bi bila vznemirljiva zgodba, ki jo je Bartol napisal davnega leta 1938, dostopna tudi v poljščini in portugalski brazilščini.

Sicer pa priljubljenost romana, postavljenega v 11. stoletje v perzijsko utrdbo Alamut, kjer karizmatični voditelj Hasan ibn Saba vodi svojo sveto vojno, odpira pot tudi drugim Bartolovim literarnim delom. Turška založba Koridor je na primer pravkar natisnila prevod njegove zbirke kratkih zgodb Al Araf. Turški bralci sicer Bartola že dobro poznajo, saj je tu njegov Alamut samo v zadnjih devetih letih dočakal 53 ponatisov, prodanih pa je bilo slabih 250.000 izvodov. Zato ne čudi, da je na platnici zbirke Al Araf omenjen tudi Alamut.