Neumnost, barabija ali jako estetično?

Leta 1911 je modni oblikovalec Paul Poiret v Parizu predstavil svojo spomladansko kolekcijo. Posebno pozornost je požel z jupe-culotte ali hlačnim krilom. Ta kos oblačila je v naslednjih dveh mesecih zakuhal pravi škandal na evropskih pa tudi goriških ulicah, o čemer so poročali malodane vsi evropski časopisi. Odzivi na misel, da bi tudi ženske nosile hlače, so bili namreč izjemno burni. Na Dunaju je morala manekenka, ki je po naročilu nekega modnega podjetja oblačilo oglaševala na ulici, pred razjarjeno trumo moških zbežati v cvetličarno.

»Novi hlačni modni trend je Avstro-Ogrsko v marcu 1911 zajel kot vihar, ki ga v splošnem nihče ni pričakoval,« piše Robert Devetak v svojem tekstu Ženske že itak povsod zmagujejo, tukaj pa ne bodo prodrle, hlač jim ne damo. Kdo bo pa potem kiklj nosil? s podnaslovom Prihod hlačnega krila v Gorico. Tekst je avtor, ki je mladi raziskovalec Oddelka za zgodovino na ljubljanski filozofski fakulteti objavil leta 2016 v reviji Zgodovina za vse, vse za zgodovino, zanimivo temo pa je pred kratkim predstavil na muzejskem večeru v gradu Kromberk.

O novosti so se razpisali tudi takratni slovenski časopisi in sodeč po vsebini člankov, se je slovenska javnost na hlačno krilo odzvala bolj pozitivno, je pa oblačilo postalo del kulturnega boja med najpomembnejšima političnima taboroma – liberalnim in katoliškim. »Na Slovenskem je hlačno krilo, če drži časopisno poročanje, največ pozornosti poželo v Gorici. V časopisu Soča so novo pomladno modo označili za interesantno,« navaja Devetak. Novost so hitro izkoristili trgovci, saj Goričanke niso hotele zaostajati za Dunajčankami ali Parižankami. »V Gorici je prva kupcem hlačno krilo ponudila trgovina Pregrad & Černetič. Kmalu pa sta sledili še trgovina Antona Medveda in podjetje Ignazija Steinerja,« navaja Devetak.

Goriška slovenska mladina je 25. marca 1911 v Trgovskem domu organizirala pevski in plesni nastop ženske v hlačnem krilu, kar je bilo v vabilu posebej poudarjeno, zato ni čudno, da je občinstvo “dramatičnega večera” to točko še posebej radovedno pričakovalo. Odzivi so bili različni, predvsem v goriškem katoliškem časopisju tudi zelo ostri. »Če je katoliška Gorica že v začetku marca 1911 nov modni trend označila za “spako”, je bil Primorski list še ostrejši. Razburjenje je bilo tolikšno, da si je dogajanje na prireditvi goriške mladine priborilo mesto na naslovnici časopisa, ki je bilo vodilno glasilo goriškega krščansko-socialnega gibanja. Neimenovani avtor je v članku “Jupe cullote” hlače označil za “neumnost potratnih pariških dam” in “barabijo”, ki ne spada v slovenski prostor,« navaja Devetak.

Medtem pa Soča v marčevski izdaji leta 1911 poroča, kako je v Trstu eno od dunajskih podjetij poslalo na ulice manekenko Josipino Weissehuber, da preveri, kako se bodo Tržačani in Tržačanke odzvali na njen obhod. Časopis ugotavlja, da se je »bala brez potrebe, da jo vržejo v morje«. Tržačani so novo oblačilo označili za »jako estetično«.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.