Narod ali le jezik ...

Ko je pred kratkim, ob 80. obletnici ustrelitve petih slovenskih protifašistov na openskem strelišču, Primorski dnevnik objavil fotografije njihovih obrazov in zraven še razmeroma kratko, a pestro biografijo, sem pomislil, kako malo vemo o vseh drugih, ki so se na raznolike načine posvetili aktivnemu protifašističnemu delovanju. Mnogi niso želeli ničesar povedati, nekateri niso smeli, v drugih primerih njihovih zgodb nismo želeli slišati ali pa čisto enostavno ni bilo nikogar, ki bi jih zlil na papir. Če je nekoč ustno izročilo še nekaj veljalo, se je v zadnjih desetletjih vez, ki nas je prek besed povezovala s prejšnjimi generacijami, v marsičem pretrgala.

Kakšna ironija usode za nas Slovence, ki živimo v Italiji: to se dogaja prav v času, ko smo se skoraj nesluteno prelevili iz narodne v jezikovno skupnost. Proces je sicer še v teku: ko se pričkamo o vsakodnevnih skrbeh za obstoj, se v naših medijih pojavlja besedna zveza slovenska narodna skupnost, v italijanskih institucionalnih sobanah pa postanemo jezikovna manjšina.

Ne gre za sopomenko in niti za stilni priboljšek, temveč za vsebinsko vprašanje, v katerem se skriva sam srž naše biti. A tu ne gre samo za obstoj Slovencev v Italiji; v odnosu do tega vprašanja se zrcali, med drugim, stališče do naše in evropske prihodnosti. Ideja združene Evrope je namreč pred hudimi preizkušnjami, saj se morajo lepe besede kosati s konkretnimi vprašanji njihovega postavljanja v prakso. Ohranjanje visokega življenjskega standarda, socialna država, migracije, pandemija, mejne kontrole, nova oboroževalna tekma, geopolitična vplivna območja, podražitev energentov in preusmeritev v okolju prijazno ekonomijo, človekove pravice, skupna zunanja politika, Prosecco, Prošek in Prosekar. In mirna Bosna. To je samo nekaj najbolj perečih poglavij na trenutni politični agendi, a med temi ne bi smeli zmanjkati Slovenci v Italiji. Zakaj?

Če pristanemo na to, da se prelevimo v »jezikovno skupnost«, sprejmemo nacionalistični model odnosa med državo in njenimi državljani; tak model nacionalističnega ekskluzivizma, ki znotraj svojih meja ne tolerira drugačnosti oziroma je ta lahko le jezikovna. Znotraj meja Francije priznavamo le Francoze, v Španiji Špance, v Italiji Italijane in tako dalje. S tem imamo Slovenci že več desetletij podobne izkušnje, ko so nas fašisti prepričevali, pred in po vojni, vse do danes, da smo mi, Slovenci v Italiji, v resnici Italijani, ki govorimo drug jezik. V Trstu bi znali še dodati (da ne govorimo o Benečiji), da to sploh ni jezik, gre prej za neko (kraško) narečje, ki tja tudi spada, še tam pa je dovolj različica google prevajalnika, zato da zadostimo »privilegijem«, ki jih vsiljuje t. i. zaščitni zakon.

Vprašanje je skratka večplastno in ni samo jezikovne narave, hkrati pa nam govori o tem, da ima jezik pomen, ki sega mnogo dlje od samega sporazumevalnega sredstva. Ni vseeno, kako govorimo, ni vseeno, v katerem jeziku govorimo. Tu pa mi prej kot nemi obrazi petih ustreljenih na Opčinah pridejo na misel obrazi otrok na računalniškem ekranu med poukom na daljavo. Nočem biti neumesten s kakimi primerjavami, ki se ne spodobijo. Povezava je le zaradi obrazov, saj so obrazi rdeča nit tega sklopa in mi v tem smislu služi kot ugotovitev, da smo na tak način, hočeš nočeš, tudi starši, ki imamo šoloobvezne otroke, stopili v učilnice ter ugotovili marsikaj. Če gre v nekaterih primerih občudovati zagrizenost in požrtvovalnost posameznic ter posameznikov, ki se v zelo težkih razmerah trudijo obdržati visok nivo učenja in poučevanja, so obrazi na ekranu pokazali tudi na nesposobnost izražanja osnovnih pojmov v standardnem slovenskem jeziku. Kar vzbuja še dodatno skrb, je dejstvo, da manko ni omejen na učečo se mularijo, a se pozna tudi pri učnem osebju (za tistega, ki mu je beseda osebje zastarela, naj pojasnim, da mu nekateri pravijo »organik«).

Ne gre za puristično obsojanje, daleč od tega, a sprašujem se, ali je smiselno prihodnost naše skupnosti vezati izključno na jezik. Resda je narod kot pojem marsikdaj povzročil hude težave, a vprašanje identifikacije ne rešimo z njenim zavračanjem, temveč s spoštljivim odnosom: najprej do sebe, tako da bomo lahko drugemu iskreno gledali v oči, v obraz. Saj je prek obrazov, najsibo ustreljenih na Opčinah, Černigojevega portreta Srečka Kosovela ali razčlovečenih molčečih krikov Zorana Mušiča, vstala Primorska končno našla svoj pravi obraz.