»Med prevajanjem se vselim v samo besedilo«

Najprej smo jo spoznali po vrhunskih prevodih sodobne poezije, prestižno nagrado pa je prejela za prenos v italijanski jezik Cankarjevega Hlapca Jerneja. Za knjigo Il servo Jernej e il suo diritto je Darja Betocchi leta 2019 prejela Lavrinovo diplomo, najvišje slovensko priznanje, ki ga podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Med slovenskim in italijanskim jezikom Darja Betocchi pluje vsakodnevno, njeno neskončno morje pa je literatura.

V osamitvi, čeprav vsiljeni od nevarnega koronovirusa, se lažje – tako pravijo – poglobimo vase. Z branjem umetniškega teksta še lažje?

Že mnogo let nimam več zbranosti, ki je potrebna za pravi užitek pri branju umetniškega besedila. Predvsem ne morem brati dolgo časa, pri tem pa mi tudi osamitev ne pomaga. Z veliko nostalgijo se spominjam obdobja v svojem življenju, recimo od najstništva do tridesetih let, ko sem lahko brala ure in ure zahtevna literarna dela in se vanje tako utapljala, da sem kar pozabila na zunanji svet. V spominu imam vtisnjeno podobo iz Savudrije: petnajstletnica, sedim na plastičnem stolu na vrtu in berem, berem, berem ... Še okrog tridesetega leta pa se mi je zgodilo, da sem kupila Bariccov kratki roman Svila. V lepi in seveda neudobni obleki ter z visokimi petami sem se, ravnokar sem prišla iz knjigarne, za trenutek usedla na naslonjalo za roko na domačem kavču in začela brati: delo me je tako popolnoma povleklo vase, da mi dobesedno ni pustilo dovolj energije, da bi se presedla na kavč. Položaj je bil neudoben, stalno sem si pravila, da moram samo zdrkniti z naslonjala na kavč, toda tega nisem zmogla. Knjigo sem prebrala v celoti na naslonjalu, v tesni obleki in z visokimi petami.

Je čar prevajanja tudi v tem, da se prevajalec začasno preseli v ustvarjalnost drugega?

Bolj kot da se preselim v ustvarjalnost drugega, bi rekla, da se med prevajanjem vselim v samo besedilo. Slednje moram iz notranjosti pozorno razgraditi, da ugotovim, katere mehanizme in sredstva je avtor uporabil, da je iz besed ustvaril književni, se pravi umetniški tekst. Če ni literarnih prvin, ne more biti literarnega besedila. Poudarjanje same ustvarjalnosti to danost včasih zamegli in poplitvi. Znani jezikoslovec Roman Jakobson je nekoč zapisal, da imamo pri obravnavi književnega dela navado vzeti v pretres vse mogoče dejavnike, ki s samim tekstom nimajo kaj opraviti: kot da bi ob umoru policist zaslišal ne samo osumljenca, temveč tudi njegove prijatelje in sorodnike in celo mimoidoče. Osebno nisem tako »fiskalna« kot Jakobson in rada »zaslišujem« tudi izven besedilne dejavnike. Ustvarjalnost je sicer zelo ohlapen pojem, za katerega ne vem, kam naj ga točno umestim. Gotovo pa ima tudi ustvarjalnost svojo vlogo: občasno se zgodi, da me besedila, ki jih prevajam, tako navdihnejo, da postanem kreativna celo jaz sama. Takrat me zgrabi, da si dovolim kakšno prevajalsko licenco, ki mi jo potem kdo očita. In morda ima prav. V zadnjih časih se mi je to pripetilo z zbirko Tweet dell’anima Aceta Mermolje, pri kateri je že sam prevod izvirnega naslova Čivk duše vzbudil nekaj pomislekov.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku. Ob 75-letnici našega dnevnika vam ponujamo posebno ugodno naročnino: tiskana izdaja za 99 evrov, digitalna izdaja pa za 75 evrov.