»Koronavirus me ni navdihnil«

Razpeta je med Trstom in Milanom, kjer dela kot novinarka. Mary Barbara Tolusso je tudi pesnica in pisateljica. Objavila je več pesniških zbirk in romana L’imbalsamatrice (Balzamatorka, Gaffi 2009) in L’esercizio del distacco (Vaje v ločevanju, Bollati Boringhieri 2018). Njene verze in nekatere pripovedi so uvrstili v razne antologije, med temi v antologiji Poeti dopo il duemila (Pesniki po letu 2000, Mondadori) in I mari di Trieste (Tržaška morja, Bompiani). Za nekatere zbirke in literarne nagrade ocenjuje pesniško bero mladih poetov (under 35), sama je prejela nagradi Pasolini (2004) in Fogazzaro (2012). Njen svet so in še oblikujejo besede.

Pišete pesmi, romane, članke. Katera od teh izraznosti najbolje odraža vašo osebnost?

Pravzaprav se prepoznavam v vseh, v vsaki obliki pisave skušam izraziti najbolje, kar zmorem. Ne bi znala jasno odgovoriti, vendar če obrnemo vprašanje, če ga uperimo navzven, mislim, da je roman tista oblika, v kateri se najbolje prepoznavajo bralci, in posledično, ko »ujamem« bralca, ko ustvarim zgodbo, ki ga zadeva ali se ga dotakne, čutim, da sem tudi sebe najbolje izrazila, predstavila. Vedno pišemo za druge

V kakšnem trenutku in zakaj se odločite, da napišete poezijo, pripoved ali članek?

Novinarstvo je delo, dovolj svobodno se lahko odločam o tem, kaj je po mojem zanimivo; vendar kdor opravlja ta poklic, se znajde tudi v položaju, ko mora pisati o tem, kar mu naročijo. Pesem pa se zgodi, se sama zapiše, pride in gre stran, kadar se ji zahoče, ni odvisno od mene. Za prozo moraš imeti zelo prepričljivo idejo, nakar začnem raziskovati in izoblikovati strukturo.

Kdaj vas je prevzel čar besede?

Bolj ali manj v dobi odraščanja Vedno sem pisala dnevnik in med eno stranjo in drugo so prvi pesniški poskusi, precej grozni, v tistih letih je vse tako epsko. Pri šestnajstih sem tudi napisala dva romančka, v čistem slogu Harmony, ki še krožita doma pri mami in sestra mi vsako toliko pošlje fotografijo kake strani, da bi me izsiljevala.

Niste Tržačanka, vendar imate Trst za svoje mesto ali vsaj za eno svojih mest.

Nedvomno je Trst moje mesto, zaradi študija sem se selila z enega konca na drugi, zato Trst ostaja kraj, v katerem sem živela najbolj stalno. V Trstu obožujem morje, manj Kras, osebno namreč sovražim gore, tako da se na »višavah« ne počutim ugodno, bi lahko rekli. Potem je tu Milan, mesto, ki mi je zelo pri srcu in mi je veliko nudilo na poklicni in prijateljski ravni. Vendar je Trst moje mesto.

In v Trstu ste ostali v tem zelo posebnem in tudi težkem obdobju. Kako ste se in se še soočate z vladnimi ukrepi?

Zelo mirno. Tudi meni je bilo do tega, da bi se lahko premikali bolj svobodno, vendar če mi vlada reče, naj bom raje doma, ubogam brez dramatiziranja – in nisem oseba, ki rada uboga –, vendar ne razumem vseh teh negativcev, ko je jasno, da gre za izredno stanje. Kajti moj odnos ne zadeva samo mene, od moje discipliniranosti je odvisno tudi počutje drugih. Skratka imamo strokovnjake, katerim moramo zaupati, nesprejemljiva je takšna pavšalna miselnost, ki jo podpirajo družbena omrežja, na katerih vsakdo pove, kar misli in se jemlje nadvse resno.

V koronačasu pisavo in branje priporočajo kot pomoč ljudem. Vi se lahko poslužujete obeh.

Na pomoč sta mi priskočili kot še nikoli. V časopisih sem brala, da veliko intelektualcev preprosto ne more brati, z mano ni tako, nasprotno, izkoristila sem to obdobje, da sem naravnost »požrla« tekste, ki so mi bili pri srcu, a jih zaradi delovnih obveznosti nisem nikoli uspela prebrati. O koronavirusu pa nisem napisala ničesar, razen za časopisje, z umetniškega vidika me sploh ni navdihnil.

Katere knjige bi svetovali v branje v tem trenutku?

Rekla bi, naj se izogibajo poeziji, poezija je za duševno čvrste in v tem trenutku se mi dozdeva, da je takih bolj malo. Poezijo je treba brati zbrano, mislim z radostjo, v tesnem stiku z realnostjo in če tega ni, je nevarno, da je ne dojameš pravilno. V tem posebnem trenutku bi svetovala Romaina Garyja, katerokoli od njegovih knjig. Garyjeva odlika je, da je lahkotno liričen in ironičen obenem, kar pomeni, da je tudi tragičen, vendar vedno z veliko bližino življenju.

Trenutno ustvarjate? Kakšne umetniško-delovne načrte imate?

Dokončala sem knjigo poezij. Ne zmorem pisati več stvari naenkrat, moram končati eno, preden začnem z novo.

Vladni omejevalni ukrepi nas pogojujejo: kako so vplivali na vaš način življenja in mišljenja?

Tudi pred pandemijo je moja rutina predvidevala vstajanje ob šestih, potem branje in pisanje za časopise, nato si med pavzo vzamem čas za nakupe, nakar se vrnem domov.

Moje življenje se ni bistveno spremenilo, pogrešam kakšen aperitiv zunaj, kakšnega prijatelja, seveda. Navadila pa sem se kuhati, včasih s preveliko dozo kreativnosti, zaradi česar mešam sestavine po intuiciji, skratka neumno se grem kuharskega mojstra.

In potem? Kako si zamišljate svojo prihodnost in svet po koncu zdravstvenega izrednega stanja?

Ne morem prezreti dejstva, da se tam zunaj stopnjuje nezaupanje. To je problematično in če ne bo prišlo do solidarnosti med ljudmi in med državami, bi se problem lahko dodatno zapletel. Opazila sem, da prihaja do vse večje barbarizacije značajev in govoric, gre za trend, ki je bil razširjen že prej, vendar ga je pandemija pospešila, kakor je še povečala uporabo tehnoloških sredstev, kar ni zmeraj najboljše. Upam, da bomo znali preoblikovati tržni sistem v takega, ki bi bil vreden človeka.