Glasbena šola je bila zame tudi šola za življenje

V 30 letih ravnateljevanja je Bogdan Kralj spoznal, oblikoval in vodil več različnih podob Glasbene matice. V času hitrih in nujnih sprememb je zanesljivo stal za krmilom in zrl v možna nova obzorja, v stalnem ravnovesju med institucionalno vizijo, didaktičnimi in umetniškimi potrebami. Po treh desetletjih predanega prizadevanja za šolo in ustanovo je priznal, da je bil najtežji trenutek tisti, ko je zadnjič zaklenil vrata ravnateljstva. O tem, kar je pustil na mizi ali bo odnesel s seboj, nam je marsikaj zaupal v intervjuju.

Kako ste doživeli zadnje tedne v funkciji ravnatelja Glasbene matice?

Skušal sem pospraviti, urediti zadnje zadeve in uvesti novega ravnatelja v različna področja, okoliščine, projekte, s katerimi se bo moral soočiti. Vsi so me spraševali, kaj bom delal zdaj. Tega problema si pravzaprav ne postavljam, saj bo zborovska dejavnost zdaj na prvem mestu. Posvetil pa se bom lahko tudi pohodništvu, kolesarjenju, ohranjanju stika z naravo, vrtnarjenju. Imam veliko načrtov.

Kako se spominjate svojih prvih korakov kot pianist in profesor?

Glasba me spremlja od rojstva in glasbena šola je bila zame tudi šola za življenje. V tem okolju sem odrastel, spoznal sem veliko ljudi, najprej kot učenec, nato kot profesor. S hvaležnostjo se spominjam svojega prvega profesorja Erminija Ambrozeta, ki mi je posredoval veliko ljubezen do klavirja in do koncertnih prireditev. Imenoval pa bi predvsem svoja dva predhodnika. Gojmir Demšar je navdihnil moj življenjski moto: vedno biti prisotni na teritoriju. To je bilo moje vodilo. Sveto Grgič pa je spoznal v meni človeka, ki bi lahko vodil ustanovo in sem mu posebno hvaležen za zaupanje.

Svet se spreminja veliko hitreje od šolskih programov. Verjetno je bil eden izmed največjih izzivov zadnjega dvajsetletja stalno prilagajanje ponudbe in načinov dela novim pogledom mlajših generacij. Kako ste pristopili k tej zahtevi?

V zadnjih tridesetih letih so se bistveno spremenili narodnostna podoba, učni načrti, pristop staršev k pouku, pričakovanja učencev, sama ponudba, vloga glasbene vzgoje pri otrocih, ki so preobremenjeni s tisočimi dejavnostmi, da ne govorimo o vseh birokratskih zadevah. Na začetku je bilo vse lažje in preprosteje. Zdaj pa se mora ravnatelj ukvarjati s papirji, bolj kot z glasbenimi zadevami in vizijo. Zahvaliti se moram učnemu osebju, ki me je podprlo z odprtostjo do sprememb in je prinašalo na mizo vedno nove ideje in načrte. Ustanovili smo na primer oddelek za jazz in moderno glasbo, a tudi tečaj diatonične harmonike v Benečiji. Novih tečajev je bilo veliko in vsakič sem se odzival na raznoliko povpraševanje našega območja.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.