Emocije Dunje Jogan v kavarni

Ko z vzvratnim pogledom spremljamo razvoj likovnega ustvarjanja v času, opazimo, da si obdobja sledijo po ritmu Gaussovih krivulj : po obdobju živahne ekspanzije ustvarjalnosti slednja zamre, nato pa spet sledi preporod kreativnosti. Dolgoročno opažamo, da se obdobja korenitih sprememb pojavljajo v daljših intevalih.

Če smo se do nedavnega lahko spraševali, ali se kaj novega sploh dogaja, zdaj nimamo več dvomov: v zadnjih letih smo se naenkrat znašli v povsem novi situaciji, polni negotovosti, ki je povzročila drugačne odzive. Veliko časa smo prebili izolirani doma, bili smo prikrajšani za družabno življenje. Za tankočutno ustvarjalno dušo je bil to pomemben izziv. Dunja Jogan ga je sprejela, prisluhnila svoji notranji viziji in prelila na papir intenzivna emocionalna doživetja: nastale so podobe, likovne pripovedi, kot bi notranji krik obupa iskal poti za premoščanje stiske. Ustvarjalni pretok kljubuje občutku zbeganosti in nastale so edinstvene slike: ciklus z naslovom Emocije. Vsa razstavljena dela so nastala v času pandemije, ki je ovirala našo medosebno komunikacijo, a nam obenem ponudila možnost globljega pogleda vase. Razstavo v prostorih kavarne San Marco v Trstu si lahko ogledamo do 4. decembra.

Kdor pozna vedre in živahne barvite ilustracije Dunje Jogan, se tokrat znajde pred temačno paleto barvne triade: črne, rdeče in rjave. Če sta črna in bela (v tem primeru je to barva podlage) barvi preobrazbe in preporoda, jima rdeča doda življenjsko energijo in bojevitost. Gibkost zaokroženih oblik vodi gledalca v iskanje smisla, v zmanjševanje še tako občutenih napetosti, v iskanje olajšanja, a tudi rešitev z igrivostjo in smislom za humor, predvsem pa v intenzivnem izražanju najglobljih občutkov.

S svežimi potezami čopiča, ki puščajo za sabo črtne definicije oblik ali jih le nakažejo z lisami, grafični elementi dopolnjujejo slikarske in zadihajo na belini papirnate podlage v svoji oblikovni prečiščenosti. Značilne so zaokrožene spiralaste oblike, ki se pojavljajo na vseh razstavljenih slikah, stilno jih označujejo, v njih prepoznamo zamotane štrene, a uzremo obenem možnost razvozlanja. Prepoznamo osamljenega ukrivljenega človeka, ki vleče za seboj celo vrečo temnih krogel. V drugem prizoru postanejo krogle v spretnih rokah žonglerja razpete v zraku, ob njih se lahko zamislimo in v njih uzremo marsikaj. Ko prepoznamo traktor, nam kroglice, ki jih pušča za seboj na njivi, obetajo rodovitnost; kot bi nas opozarjale, da se bo morda res iz vse te bolečine vendar rodilo kaj dobrega. Če so vrtinčasti krogi na nekaterih slikah eksplozija neslutenega, postanejo v primeru medosebne komunikacije implozivni, saj se med seboj zapletajo, dodatno zavozlajo in volumetrično rastejo, postanejo oblaki, iz katerih se dež prelije na zemljo, kot bi želel izpovedati ter izprati bolečino, ki jo občuti vsak posameznik. In vendar postanejo še tako temne kepice lahko visok hrib, na vrhu katerega se nam pogled razstre, pustimo pod seboj vse tegobe in vidimo dlje čez obzorje, kako se nebo jasni, čeprav nam po licih še drsijo solze. Vrvohodec pa z odmaknjenim pogledom z vrha gleda žareče krogle, ki so padle na zemljo. Pozorno stopa po napeti vrvi, a mu dajejo dodatno oporo peruti. Na drugi sliki vidimo zbrane spiralaste krogle v sodu, ki jih stiskajo bose noge, kot bi alkemični ustvarjalni proces vendar prispeval k spremembi trpljenja v to, kar človeka osrečuje.

Ob ogledu likovnih del so nastale poezije anonimne avtorice/avtorja, ki se je podpisal z začetnico S. in z besedo dopolnjuje podobe, opisuje emocije, ki iz teh podob vejejo, ter prav tako vabijo k razmišljanju in osvobajanju zatrtih občutkov.