»Slovenci ne vihamo rokavov samo na domačem vrtu, temveč tudi na intelektualnih poljih«

Kavarna v veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani jena nepričakovano sončno torkovo jutro gostila pogovor s tržaškim filozofom in profesorjem, avtorjem pred kratkim izdane knjige Kavarna odprta (ZTT, 2024). Knjige, ki je več kot dober izgovor za tehtno refleksijo o marsikaterem izzivu našega časa in prostora. Sogovornik pogleda resnici v obraz in jo pove na glas – tudi v našem imenu

Nekoč so bile kavarne prostor za srečevanje intelektualcev, zdaj niso več. S čim vi polnite ta kavarniški manko?

Povsod je – v času veselega decembra pa sploh – nabito polno, gneča v lokalih in trgovinah, hkrati pa je tako strašno, nečloveško prazno! Oči gledajo v tla ali v ekran, besede tečejo in nič ne rečejo. Pijemo in požiramo in žremo vse, razen človečnosti. Kavarna pa je prostor, kjer se stikajo ideje in obzorja, kjer si lahko različne duše in duhovi in narodi zares pogledajo v oči. Nobene nostalgije ni do klasičnih literarnih kavarn.

Pri meni gre za sokratsko dejanje: zagovor dialoga, njegove humanizirajoče vloge in vrednosti v svetu, ki je omrežen v zgolj navidezne komunikacijske logike in prakse. Dokler bo spletno družbenost vodil algoritem, ki spaja podobno s podobnim, smo obsojeni na tehnološko monadologijo, na svet, ki drugače misleče in čuteče ljudi sili, da se zapirajo vase, vsak v svoj svet brez oken in vrat, v ječo že videnega in že slišanega. Potem pa se čudimo polarizaciji, sovražnim idejam in besedam, ki so pa takšne, ker smo jih zaklenili – in odvrgli ključ. Nazaj torej k sokratskemu dialogu: k dvomu, čudenju, ironiji, majevtiki, intelektualni skromnosti, radovednosti, priznanju, da, kot bi dejal John Donne, noben človek ni otok.

Kavarna je tudi žanrski preizkus tega, čemur pravim dialoški esej. Raziskujem strokovnost in domet sicer esejistične podzvrsti – kako jo pisati kot strokovno in brati kot leposlovno delo. Teoretske koncepte in sporočila o vrednotah, ki presegajo žurnalistično aktualnost, prenašam vsem, ki radi berejo, a se ne zadovoljijo s čisto vsem. Srce mi poskoči, kadar mi bralci pošljejo do zadnjega kotička popisano, počečkano stran knjige. Kavarna kot izziv globinskega branja in torej orodje demokratičnosti.

Pravite, da oblika vaših dialoških esejev ne zastara, kljub temu da so v izvirni, sicer v skrajšani različici izhajali v tedniku. Je vaše delo nekakšen leksikon italijanske intelektualne elite in kulture?

V imenskem kazalu se razpira paleta osrednjih, ključnih osebnosti sodobne italijanske kulture in družbe. Več kot stoletje široka mreža novejše italijanske intelektualne kulturne zgodovine, v katero se nekako vpenjam tudi sam, se je spletla sama od sebe. Ponavljam, samoniklo je v pičlih dveh letih nastalo kompleksno kazalo s šestdesetčlansko sanjsko ekipo, v kateri se zrcali tudi košček mojega notranjega sveta.

V tem koordinatnem sistemu je tudi precej nas. Slovenska kultura in družba izvirata iz Kavarn tudi tam, kjer to ni očitno, iz zamolčanih besed in praznin. Nikogaršnja zemlja med Sežano in Opčinami: koliko kulturnih in duhovnih kilometrov ju še ločuje? Svetlobna leta. In že sva pri poslanstvu knjige, ki presega papirnate strani: zakrpati jarek, v katerega je Slovence in Italijane vkopalo dvajseto stoletje, prispevati po svojih močeh k procesu evropskega sobivanja, ki naj ga ne vodi pohlevno in prestrašeno kimanje, temveč pokončno in zrelo in zdravo soočenje enakopravnih. Na desetine galimbertijev še čaka na odkritje. In prav toliko vojnovićev in jančarjev, košut in škamperletov, kravosov in sosičev in mermoljev in čukov ... Slovenci ne vihamo rokavov samo na domačem vrtu, temveč tudi na intelektualnih poljih. V tesnobi pa težko kam stopiš, ne da bi pri tem komu stopil na prste. Manjka pluralnosti: za zdravje naše kulture je potrebnih več glav!