»Centralna tema je ljubezen«

»Prevajalec je soavtor.« Drago Jančar je ob zaključku prve predstavitve italijanskega prevoda svojega romana In ljubezen tudi opomnil na pomen prevajalskega doprinosa pri posredovanju tujemu bralstvu literarnega dela: dober prevod omogoča romanu novo življenje. S trditvijo, s katero lahko samo soglašamo, se je priznani slovenski pisatelj želel zahvaliti svojim prevajalcem in v prvi vrsti Darji Betocchi, ki je za milansko založbo La nave di Teseo prevedla Jančarjev najnovejši roman. V italijanskem prevodu se je naslov, na željo založnika, ki se je zgledoval po francoskem prevodu, podaljšal, saj obsega celoten verz Byronove poezije: E l’amore anche ha bisogno di riposo.

Tržaška predstavitev italijanskega prevoda Jančarjevega romana se je na pobudo Slovenskega kluba zgodila v sredo v gledališču Miela. Kot je pojasnila predsednica kluba Poljanka Dolhar, je dogodek sodil v obširnejši projekt Vračanja: čas miru, čas vojne. Napovedala je še dve slični srečanji z Dragom Jančarjem, in sicer 11. februarja ob 18.30 v goriški Feiglovi knjižnici in 19. februarja ob 11. uri v knjigarni Oidòs v Vidmu. Oder gledališča Miela so s pisateljem, prevajalko romana in Poljanko Dolhar delili še Martin Lissiach, ki je s predsednico kluba pisatelju zastavljal vprašanja, Laura Sgubin, ki je v italijanščini podajala Jančarjeve besede, in igralka Laura Bussani, ki je prebrala dva odlomka iz knjige E l’amore anche ha bisogno di riposo.

Kaj vse lahko zakrivijo stara fotografija in Byronovi verzi: v tem konkretnem primeru okrog 400 strani dolg roman z naslovom, ki lahko zavaja. Vendar, kot je na sredinem srečanju zaupal Jančar, se čaru verzov angleškega pesnika ni mogel oziroma hotel ubraniti.

In tako je roman, umeščen v Maribor, ko je bilo mesto ujeto v dogajanje druge svetovne vojne, dobilo naslov ljubezenskega romana oziroma »romana za na plažo«. A to je roman, tako avtor, o ljubezni med mlado žensko in mladim moškim, o ljubezni, ki se je rodila, vendar se ni razcvetela. »Živela je v spominih, saj tudi to je ljubezen,« je prepričan Jančar.

Kaj pa fotografija? Prikupna stara fotografija mariborskega centra z dvema mladima ženskama v ospredju in z moškim v esesovski uniformi v desnem kotu je spodbudila pisatelja, da se je lotil teme, ki je bila že dolgo globoko v njem. Rojen v Mariboru leta 1948, se pravi nekaj let po koncu druge svetovne vojne, je o njej veliko slišal, bila je še del tedanjega vsakdana. Vojna, njene posledice in povojni dogodki so sestavni del življenja pripadnikov njegove generacije, je prepričan Jančar, verjetno še naslednjih. Tisti dogodki še vznemirjajo, pritegujejo pozornost tudi mladih, kot dokazuje uspeh odrske priredbe njegovega prejšnjega romana, To noč sem jo videl, je utemeljeval svojo presojo o vlogi literature v družbi glede ozaveščanja o kompleksnosti preteklih dogodkov in izgradnje identitete. Čeprav je bil v mladih letih pristaš teze Oscarja Wildea, češ da je umetnost nekoristna, s čimer se je skušal »ubraniti« pred socialnim realizmom, sedaj Jančar priznava umetnosti, se pravi tudi literaturi, možnost vplivanja na družbene spremembe. V raznih jezikih so bila napisana dela, v italijanščini je omenil Prima Levija, v nemščini Günterja Grassa, ki so pripomogla, da so tiste skupnosti bolje doumele lastno preteklost, s svojima romanoma To noč sem jo videl in In ljubezen tudi Jančar želi, da bi »Slovenija sama sebe bolje razumela«.

Vsekakor, tako Jančar, je In ljubezen tudi roman o ljubezni, ujeti v vojni. V njem, je priznal pisatelj, je veliko hudega, grozljivega, o tem težko piše, vendar je velikokrat to nujno. Soglaša s krilatico, češ da »ljubezen premaga vse, razen vojne«, če je že ne, pripominja pisatelj, pa vsaj nakaže upanje, možnost izhoda.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.