Ali sploh lahko še govorimo o fašizmu?

Marij Čuk je romaneskno opisal požig tržaškega Narodnega doma, Peter Verč je s teto Sonjo Pahor prikazal trpko usodo starega očeta Romana Pahorja, Dušan Jelinčič pa je pisal o svojem očetu Zorku, tigrovcu ter antifašistu po duši in akciji. Tri različne zgodbe, ki imajo tako ali drugače v središču pozornosti fašizem, v Italiji vedno aktualno temo, še posebej po zadnjih volitvah. O fašizmu med zgodovinopisjem in književnostjo so trije avtorji razmišljali na slovenskem Knjižnem sejmu na pobudo založbe Mladika. Razpravo je vodila njena urednica Nadia Roncelli.

Čuk je prepričan, da so se v našem okolju v odnosih med Italijani in Slovenci mnoge stvari spremenile na boljše, mnoge pa žal ne. Kot zadnja primera je navedel nasprotovanje stranke Bratov Italije odprtju slovenskih občinskih jasli v Trstu ter tržaški občinski letak na dan proti nasilju nad ženskami, ki je prezrl slovenščino.

Fašizem sodi v zgodovino, pojavi, ki dandanes rojevajo nacionalizme in populizme, pa so še kako prisotni in se širijo po vsej Evropi, je izpostavil Jelinčič. Medtem ko vse bolj šibka in sprta levica ponuja družbi daljnoročne in načelne rešitve, si ljudje želijo hitro dosegljive recepte za vsakdanje probleme. To je tudi eden od razlogov volilne zmage Giorge Meloni.

Verču ni všeč italijanska desna koalicija, ki je ne bi nikoli volil, kritičen pa je bil do nasprotne strani, do tistih, ki so pozivali ljudi »ne volite Giorgie Meloni, ker je fašistka«. Besedo fašizem bi novinar in pisatelj uporabljal zelo previdno, seveda ne v zgodovinopisju, temveč v politiki. Na živce mu gredo politiki, ki trdijo, da se politika ne sme vmešavati v zgodovino, a jo potem sami izkoriščajo v politične namene.