Adrijan Rustja: Starši so že zapečatili, da bom knjigovodja ali uradnik

Adrijan Rustja je eden izmed najbolj prepoznavnih obrazov v zgodovini Slovenskega stalnega gledališča, soustvarjalec preroda in razvoja slovenskega profesionalnega igralskega ansambla v Trstu. Oblikoval je odrske stvaritve, ki so se gledalcem globoko vtisnile v spomin, od zagnanega domoljuba v komediji Afrika ali Na svoji zemlji, vse do melanholičnih tonov glavnega junaka v drami Zadnje lune, s katero je leta 2004 zaključil uspešno kariero kot član igralskega ansambla SSG. Bilo je obdobje, ko je gledališče utrdilo svojo specifično, tržaško in čezmejno osebnost.

Kaj je pomenilo biti Tržačan v povojnem času in kaj pomeni danes?

Živel sem v tem okolju in si nisem postavljal vprašanj. Po zgodnjem otroštvu sem šel v italijansko šolo. Doma pa smo kljub prepovedim govorili slovensko. Po osvoboditvi so me vpisali v slovensko šolo. Manjšina je del mene.

Zakaj in kdaj ste se odločili za gledališki poklic?

Starši so me vpisali na trgovsko višjo srednjo šolo. Dejansko naj bi bilo zapečateno, da bom postal knjigovodja ali uradnik. Ravno na višji šoli pa je profesor Anton Penko za nas napisal igro o ponikalnici Timavi. Zaradi uspeha izvedbe, nas je peljal na tržaški radio in tu se je začela moja nova pot. Poslovil sem se od računov, osredotočil sem se na dramatiko.

Kako se spominjate študijskih let na ljubljanski akademiji?

Na akademijo me je poslal režiser Jože Babič. Rekel je: »Če ne bo šlo, bomo uredili drugače.« Prijavil me je na režijo. Takrat sem kot asistent režije že sodeloval s tržaškim gledališčem. Zaradi političnih sporov med Jugoslavijo in Italijo mi je bilo onemogočeno obiskovanje celega semestra v Ljubljani, zato sem kolokvij opravil kar v Trstu.

Na začetku je bilo vaše delo precej razvejano: dejansko ni bilo meja med igralskim ansamblom in drugimi področji.

Imeli smo srečo, saj so nekateri umetniški vodje čutili odgovornost, da oblikujejo mlajše gledališčnike. Z Babičem si nisva bila nikoli tovariška, imela sva tudi drugačne poglede v umetniškem smislu, a sva se dobro razumela, ker je bil praktik, od katerega sem se veliko naučil.

Več v včerajšnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku