Obljubljali so »šou« ... in »šou« je bil

Blek Pantersi so obljubljali »šou« in »šou« je bil. Kot največji zvezdniki, vajeni vsakodnevnega nastopanja, so tri večere zapored napolnili dvorano goriškega Kulturnega doma in navdušili skoraj tisoč ljudi vseh generacij. Povečini Doberdobce in Goričane, a tudi nekaj Tržačanov, ki so prišli v Gorico, da bi se na lastne oči prepričali o »fenomenu Panters«. Fenomenu, ki si po mnenju predsednika Kulturnega doma Igorja Komela zasluži mesto v doberdobski kulturni dediščini. Kajti Pantersi so Doberdobu, predvsem pa njegovim prebivalcem in njihovim navadam, postavili glasbeni spomenik. Roko na srce: tudi takim zadevam, ki bi si po vseh pravilih »politično korektnega« ne zaslužile spomenika - refren njihove najbrž najbolj popularne pesmi Žile se na primer glasi bu kar bu, ma tudi danes gramo puhni domu ... A tudi Doberdobskemu jezeru, ki ga opeva melanholična Jzero, narečnim izrazom, ki polnijo njihove verze (po zaslugi pesmi Viguor zdaj na primer vsi vemo, da je to doberdobski izraz za jeguljo), predvsem pa tistim malim velikim opravilom malih velikih Doberdobcev: tistim, ki jih do jutra žene neustavljiva želja po zabavi, tistim, ki mešajo mauto na gradbišču, delajo v kentirju ali na njivi sadijo krempir ... seveda samo najboljšega, ki se imenuje Kenebek, tako kot njihova nova zgoščenka in tako kot superheroj, ki se je prejšnji vikend podil po Kulturnem domu.
Nedeljski koncert, ki so ga Pantersi organizirali potem, ko sta bila petkov in sobotni že dalj časa razprodana, je dvanajstčlanska zasedba s pevcem Walterjem Pericem-Pircem na čelu uvedla s pesmijo Čeren pes - ven z glave, nadaljevala pa z uvodno pesmijo novega cedeja Kapitano. Napisal jo je Aljoša Gergolet, ki je s Petrom Gergoletom avtor skoraj vseh starih in novih komadov. Oba sta tudi stala na odru in igrala kitaro, poleg njiju pa so Pirca spremljali še Ivan Lakovič, Igor Peric, Iztok Cergol, Marko Sancin, Jurij Lavrenčič, Aleš Ferfolja, Ezio Zuppel ter pevki Martina Feri in Tanja Gaeta. Stominutni nastop je bil mešanica starih in novih pesmi: Kapitano, Dan puoljer, Kentir, Kenebek, Luskovca, Rendolina, Pu meš pu teč, Pust, legendarna Sipa (tista, ki je skrita za kantunem ... če me uje, me prime fjaka), Kačakenungaten, v katerem Walter Pirc z lasuljo á la Caparezza poje: skaken ku kobilca, puojen ku škeržat ... V čase neobremenjene mladosti je vse, ki so kdajkoli prestopili njegov prag, popeljala pesem Oxis, v kateri je avtorju besedila in glasbe Petru Gergoletu uspelo učinkovito posredovati vzdušje, ki je vladalo v kriškem nočnem baru: tiste lučke, zaradi katerih je Božič doru cijlo lijto, na lijpa besjda keder se je tijlo, duesti buotov center sveta an vseki buot je blo lihku bet doma. K še malo višji stopnji nostalgije je prispevala projekcija fotografij številnih »fešt« in koncertov, na katerih je bilo uzreti marsikateri poznani obraz ...