»Tu se ne počutim dobro. Predvsem se ne morem privaditi podnebju, (...) tu sem našel strašen veter, h kateremu je treba dodati še vlago! Vse je neverjetno drago. Ne vem, kako dolgo bom zdržal tu ...«
Nekako tako je Ivo Andrić pisal svojemu založniku Svetislavu Cvijanoviću, potem ko je decembra 1922 nastopil službo na tržaškem konzulatu Kraljevine Srbov Hrvatov in Slovencev. Konzulat je imel sedež na Trgu Venezia 1; na pročelju visi danes spominska plošča, ki mimoidoče opozarja na nekajmesečno tržaško obdobje edinega jugoslovanskega avtorja, ki je prejel Nobelovo nagrado.
In ravno petdesetletnici podelitve v Stockholmu (10. decembra 1961) in stoletnici prve objave kakega Andrićevega besedila (leta 1911 v kulturni reviji Bosanska vila) je posvečena velika razstava, ki jo bodo v torek, 13. decembra, odprli v tržaški Državni knjižnici (ob 17.30 na Trgu Papa Giovanni XXIII).
V soboto, 17. decembra, pa bodo v sklopu založniškega sejma Bobi Bazlen, ki bo potekal v kavarni San Marco, predstavili tudi italijanski prevod biografije Iva Andrića izpod peresa Radovana Popovića. Knjiga je izšla pri tržaški založbi Comunicarte; slednja je s kulturnim društvom Cizerouno tudi glavna pobudnica projekta, ki sta si ga zamislila Mila Lazić in Massimilano Schiozzi.