POMISLEKI: Odložil motorko, da bi objel papeža

Slovenci smo se, vsekakor po pravici, ukvarjali z italijanskim državnim praznikom, ki nas je še enkrat postavil na svoje mesto preziranih v očeh rimske in še bolj tržaške skrajne desnice, pa tudi njihovih prisklednikov na desni in manj na desni. Dokler se ne bo kdo iz Rima prišel poklonit v Gramozno jamo in opravičit Slovencem za gorje, storjeno pred fojbami, ne bo nič jasno, so zapisali v ljubljanskem Delu. Citirali so tržaškega zgodovinarja z mariborske univerze Gorazda Bajca, ne slovenskih politikov. Ti se ukvarjajo sami s seboj in so še kar naprej sila zadovoljni, ko jih kdo od rimskih kolegov na Kvirinalu ali pa v palači Chigi potreplja po ramenu.

V Rimu pa se je hkrati s proslavami in novimi prezirljivimi pogledi čez vzhodno mejo dogajalo še vse kaj drugega. Po mestu je hodil argentinski predsednik Javier Milei. Na tri četrt Italijan, na četrt Jugoslovan, je povedal sam. Po večnem mestu ni nosil s seboj ropotajoče motorne žage, s katero je mahal in ropotal, ko se potegoval za predsedniški položaj. Tudi svoje velikanske klonirane pse je pustil v Buenos Airesu, spremljala ga je samo sestra Karina, ki je njegova glavna svetovalka.

Bilo je več kot nenavadno, pa ne na Kvirinalu ali pa v palači Chigi, ampak v Vatikanu. Tam je svojega rojaka sprejel papež Frančišek. Novi predsednik ga je pred prevzemom oblasti zmerjal s komunistom in bedakom.

Zelo nenavadni se zdijo posnetki, na katerih se dva državna poglavarja, vatikanski in argentinski, navdušeno objameta, prijazno smehljata in se delata, da je med njima vse v najlepšem redu. Nobene temne sence ni bilo opaziti, nobene zamere, tudi Mileijev prestop iz katoliške v judovsko vero ni nikogar motil. Za trenutek je obe državi povezalo dejstvo, da je papež razglasil prvo argentinsko svetnico, Mamo Antulo. Ime ji jebilo María Antonia de Paz y Figueroa, v 18. stoletju se je odpovedala družinskemu bogastvu, se posvetila dobrodelnosti in jezuitskim duhovnim vajam. Papeža in prvo svetnico torej vežeta Argentina in pripadnost jezuitskemu redu. Če Bergoglio ne bi pohitel, Argentinci morda še dolgo ne bi dobili prvega svetnika.

Javier Milei se je pri maši, na obredih razglasitve svetnice držal slovesno, še dan prej pa je kot pripadnik judovske vere sodeloval pri obredih v Jeruzalemu. Spreten je, da bolj skoraj ne bi mogel biti. Kako spretni bodo Argentinci, da bodo preživeli pod njegovim škornjem, pa je še popolna neznanka.

Ob Mileijevem vladanju se morda še bolj jasno kot sicer na svetu kaže prilagodljivost politikov tudi radikalnim preobratom in spremembam, saj so za koristi pripravljeni pogoltniti karkoli.

Javier Milei je že pred volitvami napovedal, da bo vse postavil na glavo. Da bo odpravil nacionalno valuto peso, z njo tudi narodno banko, privatiziral bo vse po vrsti, tudi zdravstvo in šolstvo, uvedel bo reforme po svoji meri. Sam sebe razglaša za anarhokapitalista, hvali se s pripadnostjo teorijam, ki so jih v teoriji in praksi zavrgli že pred skoraj stoletjem. Pa so ga Argentinci vseeno izvolili, kajti njegovi predhodniki na oblasti so vse zavozili, pa ne samo enkrat. Argentina je znana po svojih ponavljajočih se hudih krizah. Med predzadnjo krizo v začetku tega stoletja, so vse izgubili tudi milijoni Italijanov, ki so se dali speljati na led in so vložili v argentinske obveznice.

Naj je Milei, znan kot predavatelj ekonomije, pa tudi inštruktor tantričnega seksa, še tako robat in ekstremno bahavo populističen, ga svetovna politika ni zavrnila, kaj šele zavrgla. Mednarodni denarni sklad je celo požegnal njegove nedoumljive reforme. Kako jih tudi ne bi, saj Buenos Aires dolguje Washingtonu, kjer je sklad doma, veliko milijard dolarjev, bogati svet se jim ne more kar tako odreči.

Argentinci reforme zavračajo, milijoni državljanov protestirajo že nekaj tednov. Tudi v parlamentu ima Milei probleme, saj nima večine, niti deset odstotkov ne tehtajo njegovi podporniki. Njegov paket ukrepov (vnaprej je pripravil več kot 200 skrajno nelogičnih ukrepov, ki bi jih rad spremenil v zakone) se je zataknil. Ampak Milei se bo že kako znašel. Prejšnji upravitelji države so zagrešili toliko napak in zlorab, da jih nihče ne mara. Inflacija je 200-odstotna, skoraj polovica državljanov živi v revščini.