Prijava
Dark Theme
Vsak ponedeljek na slovenskem javnem radiu prisluhnem oddaji, ki so jo naslovili Naše poti, skrbno jo pripravlja in imenitno vodi prekmurski novinar Sandi Horvat. Doma je bil iz Kranjske gore, da je pravzaprav Rom, je izvedel, ko mu je umrl oče in sta se z mamo preselila v Prekmurje. Desetkrat in več sem poslušal njegovo zgodbo v radijskih oddajah, zdaj je Sandi vsekakor gonilna sila romske kulture na Slovenskem. Svojčas se je v oddaji Naše poti več oglašala tudi dolenjska, posavska novinarka Enisa Brizani, ki je zadnje čase redna radijska in televizijska dopisnica s tistega konca Slovenije.
Redko kdaj zamudim oddaje, ki jim v romskem jeziku pravijo Mengere droma. Zanimive so, vsakokrat se lahko kaj popolnoma novega naučiš. O Romih, ki z nami živijo že pol tisočletja, komaj kaj vemo. Kar se nas je morda mimogrede prijelo, pa je površno, polno predsodkov. Še zmeraj se nas držijo stare vraže. Slovenec se hitro prime za denarnico, redko kdaj je iskren do ljudi, ki se mu zdijo Romi, celo do sosedov morda, ki so malo temnejše polti. Pri nas pač velja, da znajo Romi imenitno zaigrati na violino in neznansko lepo peti. Kot slavčki so, občudujemo jih, ko pojejo, postrani pa jih gledamo, ko jih srečamo v vsakdanjem življenju. Kar spomnimo se romske družine iz Suhe krajine, ki jo je moral braniti tedanji predsednik, rajnki Janez Drnovšek. Saj ste ljudje, kako se lahko do drugih ljudi lahko obnašate tako surovo, je bil jezen predsednik, ko se je postavil med preganjano družino Strojan in pobesnele Suhokranjce, ki so gledali na razmere s svoje plati, neprijazno in sovražno. Kdo ve, kolikokrat so se že spopadli s sosedi Romi. Obdolževali so jih vsega, prav za vse so bili krivi, pa naj je bilo res ali pa ne. Včasih je bilo res, drugič tudi ne.
Ondan, ob velikem šmarnu, kakšen dan prej je bilo, so radijski novinarji z Brezij poročali o ogorčenju romskih vernikov, ki priromajo na Brezje vsako leto, letos pa jim niso dovolili postaviti šotorov, da bi lahko v okolici romarskega središča ostali več kot samo nekaj ur. Prej so tam na travnikih v šotorih lahko tudi prespali in se vračali domov naslednji dan.
Tudi na Brezju so se, vsaj zdi se tako, odločili za malo strožji pristop. Toliko nesporazumov in napetosti kot zadnje čase v slovenski javnosti v zvezi z Romi že zelo dolgo ni bilo. Kot bi bilo danes, se spomnim dogodkov okrog Rima pred nekaj desetletji. Rim je odprl meje Romunom in Bolgarom, ki so pravkar vstopili v Evropsko unijo, pa se je v okolici večnega mesta čez noč pojavilo na tisoče šotorov, barak, kartonskih škatel, ki so postale stanovanja. Potem so prišli buldožerji, šotore, barake in škatle so čez noč porušili, ljudi pa izgnali.
Na Slovenskem se odnosi med romsko skupnostjo in »lokalnim prebivalstvom« zadnje čase precej zaostrujejo, prav do vrelišča prihaja v nekaterih krajih, v Šentjerneju, denimo, ali pa v okolici Brežic, pa v Kočevju in Ribnici. Javnost ne pomni, da bi romski mladeniči, tudi mladenke in starejše gospe so bile zraven, kdaj s palicami mlatili policiste, ki so lovili znanega prestopnika. Posnetki pretepanja policistov so zaokrožili po vseh spletnih kanalih, politiki so jih znali izkoristiti sebi v prid. Po spletu in po medijih je že beseda o vaških stražah, ki da bodo rešile, česar policija ni sposobna.
V Prekmurju so odnosi med večinskim narodom in Romi, ki jih po pol tisočletja vsekakor ne bi smeli več imeti za prišleke, že dolgo dokaj urejeni, na veliko višji, bolj enakopravni ravni. Tudi lokalna politika se zna tam prav obrniti in romske problematike ne izkorišča za vsako predvolilno bitko.
Vsi Romi na Slovenskem, vseh je nekaj nad tri tisoč, menda sploh ne govorijo čisto istega jezika, prihajali so v različnih obdobjih z različnih področij, po drugi vojni predvsem z Balkana, po zadnjih balkanskih vojnah pa še enkrat od tam. Srednjeevropski Sinti z Gorenjskega in Štajerskega nočejo biti Romi, nekdaj povsod pri nas uveljavljene besede Cigani pa v Sloveniji tudi ne uporabljamo več. Žal pa se izobraženi Romi, ki so se povzpeli na družbeni lestvici, zadnje čase nočejo več izrekati za Rome, Sinte ali pa Cigane, izrekajo se za pripadnike katerega od balkanskih narodov, s katerimi smo bili nekoč v skupni državi.
