POMISLEKI: Kako se prilagajamo novim časom

Prvi trije meseci nove dobe so za nami. Nova doba ni novi vek, tudi nov korak v razvoju sveta ni. Čisto preprosto je čas, ko se po vsem svetu, predvsem pa pri nas v Evropi prilagajamo novi metli, novim svetovnim smernicam, ki so nam jih vsilili, ko je v washingtonsko Belo hišo vstopil potomec evropskih priseljencev Donald Trump. Mož, ki Evropo prezira, tudi vse drugo prezira, gradi pa svoj svet, ki nosi dobičke spretnim mešetarjem in osornim pridelovalcem denarja.

Morda celo ni najbolj tragično, da se je pojavil potomec evropskih prišlekov in se prezirljivo obrnil proti svojim prednikom. Še precej bolj tragično je, da se mu prilagaja ves svet, najbolj nerodno in tragično zmotno pa Evropa, ki je tokrat bolj kot kdaj prej pokazala, kako je neprilagojena vsaki možni spremembi, ki je ne bi narekovala sama.

V treh mesecih smo odkrili, da nas je v Evropi pol milijarde ljudi, že vse od konca druge vojne, ki se je porodila v Evropi, pa smo bili navajeni, da je za našo varnost skrbela precej manj obljudena Amerika. Šli smo se in se še gremo vazale v paktu Nato, mimogrede smo pozabili, kako smo se nekoč norčevali iz vazalov, ki so jih Rusi imeli v Varšavskem paktu.

Zdaj torej - kakor je grenko resnico mimogrede navrgel poljski premier Tusk - pol milijarde Evropejcev moleduje pri 300 milijonih Američanov, naj nas za božjo voljo zavarujejo pred 140 milijoni Rusov. Ta Tuskova opazka pove skoraj vse o nas, ki smo stoletja mislili, da je ves svet naš. Zavojevali smo druge celine, od tam jemali, kar se je vzeti dalo, izvažali smo misijonarje, jemali smo jim dušo, da smo jim potem lahko vzeli še vse ostalo. Zdaj se nam vrača, kar smo sejali.

Ko nam je ameriški monarh nove dobe, ki je bil sicer res demokratično izvoljen, zdaj pa je samo monarh iz časov absolutizma, jasno in glasno, predvsem pa skrajno grobo povedal, da ne bo več skrbel za varnost naše zadnje plati, smo reagirali skrajno nezrelo, neprilagojeno, nevredno celine, ki je nekoč ves svet prilagodila svojim potrebam, svoji lakomnosti.

Mirno smo sprejeli, da nam potomec prišlekov iz naših krajev narekuje, kaj naj storimo, kako naj se obnašamo, kako naj se odrečemo svojim vrednotam. Za pet para si je kupil nekaj vazalov, ki zdaj kot šefi na videz našega obrambnega pakta Nato narekujejo, kaj naj storimo, čemu naj se odrečemo, kako naj se oborožimo, da se bomo nekoč v prihodnje lahko spet potolkli med seboj. Navsezadnje se zadnjih osem desetletij nismo klali, tako dolgega obdobja miru menda ni bilo še nikoli.

Najbolj tragično pravzaprav ni to, da nas ameriški monarh potiska z glavo v gnojnico, ampak to, da smo se sami pripravljeni odreči vsem dosežkom civilizacije, da bi se lahko na videz branili pred sovragom, v resnici pripravljali na nova klanja med seboj. Celo slovenski politiki, ki so še vedno neuki rokovanja z državo in se kot vedno doslej ukvarjajo z iskanjem novih obrazov za nove volitve, so se pripravljeni nemudoma odreči vsemu, kar smo kdaj dosegli, socialni državi in zdravju državljanov, denar pa nameniti orožju, ki ga Amerika proizvede toliko, da lahko takoj napolni še zadnji arzenal na svetu.

Skrb zbuja kar nekaj velikih potez velikih držav, predvsem Nemčije, ki se je neverjetno hitro prilagodila ameriškim smernicam. Ugotovila je, da je zdaj trenutek, ko lahko preskoči dolga desetletja, ko se ni oboroževala in gradila svoje vojske. Kar naenkrat se je odločila, da ne gre brez zadolževanja države, načrti so velikanski, pa nam še ni čisto jasno, ali naj se jih bojimo ali ne. Spomnim se nenavadne italijanske knjige Četrti rajh, zaganjanje v nemške načrte se je tedaj zdelo ne čisto logično, zdaj bi jo morali napisati še enkrat, bolj trezno in z današnjimi pogledi na kruto realnost. Zdaj, v obdobju trumpovskega sveta, se res utegne zgoditi, da se poraja četrti rajh, Nemčija se že dolgo počuti odrinjena, pa čeprav bogata.

Francozi kot edina prava jedrska sila na stari celini (Britanci so vezani na ameriške jedrske konice) se kljub svoji pregovorni samozavesti in bahavosti nerodno vrtijo po ameriških salonih, Italijani bi bili radi zraven, zaenkrat kot Trumpovi vazali. Vsi drugi smo zmedeni, da je kaj. Vse smernice peljejo v smer, ki prinaša velike vreče skrajni desnici, ta se najbolj znajde, ko zdrava pamet izgubi kompas.