Prijava
Dark Theme
Iz Havane se je vrnila naša prijateljica, kot veliko drugih Kubancev nekaj zadnjih let živi v Evropi. Domov hodi, kadar le zmore, obiskuje že priletno mamo in sestro. Kmalu ne bo imela nikogar, ki bi ga šla obiskat. Mama se seli k sinu v Miami, tam živi več Kubancev, kakor je vseh Slovencev, pravi. Sestra se z družino podaja v Dominikansko republiko. Za vedno.
Zgrožena je, že kar obupana. Razmišlja, da bi prodala svoje stanovanje, zdaj je to že dovoljeno. Potem bo samo še občasno obiskala domovino. Ali pa tudi ne, pravi. Tako bedno je vse skupaj, da tega ne moreš doumeti. Ves svet je imel težave s pandemijo covida, pa se je iz tega izkopal, Kuba pa se je kar ustavila. Ljudje, ki so oddajali sobe turistom, nimajo od česa živeti. Tisti, ki so bili zaposleni v hotelih, še nekaj zaslužijo, saj so formalno zaposleni v oboroženih silah.
Ekonomistka je naša prijateljica, študirala je v Havani, nekaj že razume o gospodarstvu in tudi o ameriškem embargu, ki ga je deležna Kuba že dobrih šest desetletij. Da se tako dolgo ne znajdeš in ne prilagodiš razvoja ameriškemu embargu, pa ne razume.
Turizem so na Kubi uvedli ob prejšnji hudi krizi v devetdesetih, ko so jih zapustili Rusi, pa z njimi Poljaki, Čehi, Madžari, Bolgari, vzhodni Nemci. Na Kubi je bil potem turizem edini pravi vir dohodka, pa je izginil. Najprej zaradi covida, potem zaradi vojne v Ukrajini. Ob izdihljajih turistične industrije zaradi covida so bili prav Rusi in Ukrajinci najbolj množični in zanesljivi gosti. Ne enih ne drugih ni od nikoder, bojujejo se med seboj. Tudi kubanski »prostovoljci« so med ruskimi vojaki v Ukrajini, podobno kot so bili njihovi dedi v Angoli. Uradno vpletenost v Havani kakopak zanikajo. Pravcato gledališko predstavo so uprizorili, ki je Rusom očitala, da skrivaj novačijo kubanske fante v rusko vojsko. Zdaj imajo še eno komično predstavo, fotografije Kubancev objavljajo, ki kidajo sneg po Moskvi in drugih ruskih mestih.
Kubanci so v ukrajinski vojni tudi uradno na strani Rusije. Kako ne bi bili, od Rusov si obetajo rešitev, izhod iz stisk. V vladnih palačah upajo, da se bo ponovilo zlato obdobje sovjetske nadvlade. Takrat so »na karte« dobivali osnovno hrano in potrebščine, zdaj ne dobijo ničesar.
Naša kubanska prijateljica ne doume, kako njeni rojaki sploh lahko preživijo, ko pa ničesar ni. Kruha skoraj ni, v dolgih vrstah čakajo nanj, ko ga dobijo, je skoraj neužiten, moka je zanič. Jajca so po dolar, za dolar pa je treba na Kubi kar dolgo delati. Elektrike največkrat ni, saj ni nafte, ki bi poganjala termo centrale. Bencin so 1. marca podražili za petkrat, na bencinskih črpalkah v prestolnici se je pojavil v ponedeljek, v notranjosti države ga sploh ni.
Venezuela, ki je za Kubo po tej plati skrbela po odhodu Rusov, je prejšnji mesec prepolovila pošiljke nafte, Mehika svojih pošiljk ni povečala, Rusi so veliko obljubljali, pa svojih obljub niso izpolnili. Prav mogoče, pravi naša prijateljica, da čakajo trdna zagotovila, kako bodo v prihodnje spet v celoti odločali o razvoju Kube, kakor so do leta 1990.
Prejšnji teden se je zgodilo, da je Havana prvič v obdobju, ki mu simbolno pravijo Revolucija, priznala, da ji gre skrajno slabo. Na pomoč je poklicala Svetovni program za hrano Združenih narodov, mleko v prahu že prihaja. Otroci ne smejo biti lačni. Domači kmetje, kolikor jih sploh je, državi nočejo prodajati mleka, ne izplača se jim.
Doslej je bilo v Havani vedno govora samo o uspehih, večji del sveta pa je havanskim vladarjem verjel. O enkratno dobri medicini je bila beseda, pa čeprav hiše, ki so jih nekoč zgradili za družinske zdravnike, že zdavnaj razpadajo. Zdravnike izvažajo na vse strani, država zanje dobi primerno plačilo, zdravniki pa bedne plače. Učitelje so tudi izvažali po Latinski Ameriki, pa jih je zmanjkalo. V Venezuelo so izvažali vse vrste strokovnjakov, predvsem tiste za varnost, pa je večina že zdavnaj pobegnila v Združene države Amerike.
Kar srh me spreleti, ko pomislim, kako živijo naši nekdanji havanski sosedi in prijatelji, tistih nekaj pač, ki so ostali na otoku.
Zanimivo, o morebitnih spremembah ne razmišljajo, kakor je znal veleposestniški sin Fidel Castro, ko se je konec petdesetih uprl tedanjemu režimu. Samo o tem sanjajo, kako in kdaj bodo odšli na tuje.
