POMISLEKI: Balkancem rožice sadijo

Spet smo se bali hude ure, spet je lilo kot iz škafa, spet nas je bilo strah ujme, še enkrat so bile zaradi vode zaprte ceste, tokrat tudi po Ljubljani. Televizije pa so nam postregle z obilo posnetki z Bleda. Idiličnega kot vedno, podoba raja so mu peli pesniki. Tam so se zbrali politiki, državniki, ministri, pa cela brigada novinarjev, tudi od daleč. Blejski forum, kakor že dolga leta pravijo srečanjem politikov, ki jih pripravlja slovenski vrh, je bil tokrat na prvi pogled obetaven. Organizatorjem iz Ljubljane in tistim iz Bruslja se je posrečilo privabiti prav vse državne voditelje z Balkana, od Srbije do Albanije, Zahodni Balkan jim pravijo. Vzdevek zahodni bodo najbrž počasi opustili, v Evropi velja za Balkan vse tisto, kar ni v Evropi, v Evropski uniji. Z Balkana sta si odprli vrata na zahod najprej Slovenija, potem še Hrvaška, od tedaj pa nikomur več ni dovoljeno pokukati na drugo stran, v namišljeno Indijo Koromandijo.

Precej časa sem v ponedeljek zapravil za to, da sem od daleč, s pomočjo skoraj neprekinjenih televizijskih prenosov, spremljal dogajanje na Bledu. Tam so se morali državniki odpovedati blišču in obilju običajnih vsakoletnih srečanj in se zadovoljiti z bolj skromnim proslavljanjem svojega druženja. Zaradi poplav, ki so nam odnesle veliko denarja in veliko načrtov za prihodnost, se bahavost ne bi spodobila.

Več vrst političnih ozračij je bilo čutiti od daleč. Novinarski kolegi, ki so dogajanje spremljali od blizu in od znotraj, so potrdili, da se je evropsko medenje Balkana začelo skoraj obetavno, končalo pa skoraj klavrno. Evropejci, ki pripadamo bruseljski Evropi, smo vneto prepričevali tiste, ki jih nikakor ne spustimo medse, naj bodo pridni, prizadevni, poboljšajo naj se, spoprijateljijo naj se med seboj, čeravno vsi vemo, da so zgodovinsko sprti. Če bodo dovolj prizadevni, pridni in poslušni, se jim v prihodnosti obetajo skoraj nebesa, sprejeli jih bomo v svoj objem. Med in mleko.

V dvorani med plenarnim delom in potem med pogovori pred kamerami so na Bledu sedeli politiki iz Srbije, ki se še vedno počutijo, kakor da so prvi na Balkanu, pa Albanci s Kosova, mlade države (ki je ni bilo, ko so se začele obljube o širitvi), ki se svojim stoletja strogim gospodarjem s severa ne pusti podrejati, pa naj stane, kolikor hoče, tudi razvoj in mir nista dovolj pomembna. Albanci iz Albanije so bili zraven, ki jim Bruselj tudi že dolgo obljublja raj na zemlji. Makedonci, ki se po novem prav zaradi želje po vstopu v evropsko druščino imenujejo Severna Makedonija, so bili tudi tokrat še bolj potrti, Črnogorci nič manj. Ampak sprva, do trenutka, ko se je na govorniškem odru pojavil prvi med bruseljskimi uradniki Charles Michel, se je zdelo, da vsaj še malo upajo v dobro voljo in prijaznost gostiteljev in bruseljskih nadučiteljev.

Ko jim je predsednik Evropskega sveta Charles Michel povedal, kako zelo se trudi Evropa za balkanski blagor, koliko truda bo vložila, da se bodo prikazala rajska vrata tistim v vicah, je bilo navdušenja nad Evropo in njeno dobrohotnostjo konec. Tako zelo dobrohotni smo in tolikanj pripravljeni popuščati in pomagati, da bo naloga izpolnjena res kmalu, že do leta 2030. Ko so jim prvič obljubljali sprejem v svoje vrste, je bila Evropska unija še za celo Združeno kraljestvo večja, kot je danes, evropski in svetovni zemljevid sta se medtem že spremenila, Bruselj pa še kar naprej postavlja enake zahteve, ponuja enake obljube, le podoba evropskega raja tudi za balkanske dežele bledi.

Odkar so jih začeli postavljati na seznam kandidatov, ob tem pa od njih zahtevali boljšo državno organizacijo, boj proti korupciji, še milijon drugih stvari, je v bližini balkanskih prostorov moskovski napad na sosednjo Ukrajino presekal vse prejšnje poglede na evropsko prihodnost. Makedonija se je dala preimenovati v Severno Makedonijo, pa nič pridobila, Črna Gora se tudi znotraj lomi med evropskimi in srbskimi pogledi na razvoj, turizem pa imajo v rokah Rusi. Srbija ne ve, kaj ji je bliže, Moskva ali Bruselj, najbolj bi ji ugajalo oboje hkrati.

Balkanske voditelje bodo doma bržčas vprašali, po kaj so sploh šli na Bled. Leto 2030 je sicer blizu, pa tudi neskončno daleč.