POLITIKA: Kaj pa levica?

»Enrico stai sereno« se je po sedemletnem cincinatovskem umiku v Pariz vrnil. Demokrati so ga sprejeli z vsemi častmi in ga s sumljivo večino – 860 glasov za, 2 proti, 4 vzdržani – ovenčali za sekretarja. Tolikšnega konsenza se ima Enrico Letta bati. Kot katoličan dobro ve, da so na oljčno nedeljo Kristusu vzklikale iste množice, ki so ga potem poslale na križ. Mnogi so v nedeljo zanj glasovali s figo v žepu in so že včeraj začeli razmišljati, kako se ga bodo znebili. Pristaši Mattea Renzija, ki ga je leta 2014 zahrbtno spodnesel s čela vlade, najbrž niso sami. Že takrat ne bi bilo Renzijevega udara brez tihe podpore drugih struj.

Letta je moder in razgledan človek ter izkušen politik. »Vi ne potrebujete novega sekretarja ampak novo stranko,« je nagovoril svoje in napovedal preobrazbo stranke v dialogu s članstvom. To je zanj nuja. Če želi kljubovati dvornim spletkam, mora pridobiti bazo. Vendar mora to narediti zares. Pred njim je še vsak novi sekretar obljubljal »nov začetek v sekcijah,« potem pa so se dobri nameni izjalovili.

Prenova mora zajeti tako metode kot vsebine. Nova metoda, dialog z bazo ne le v sekcijah, ampak tudi s tisto številnejšo, ki je razočarana zapustila stranko, lahko obrodi tudi nove vsebine. Ne da bi pogrešali demokratični centralizem KPI, bi bilo dobro iz tiste izkušnje izvleči pozitivno: iz obširne razprave priti do enotne politične linije, ki naj bo sinteza različnih mnenj. Po spojitvi z delom nekdanje Krščanske demokracije pa se je DS nalezla najslabšega strujarstva, kjer fasadna enotnost prikriva različne linije.

Glede vsebin pa potrebuje DS identiteto, ki ne bo le macronovsko sredinska ampak vsaj nekoliko tudi leva. To pa preprosto zato, ker v parlamentu levice danes ni. »Povej vsaj nekaj levičarskega!« je Nanni Moretti nekoč rotil Massima D’Alemo. Potem so Veltroni, Renzi in drugi stranko privedli do tega, kar je danes: stranka »ZTL«, buržujskih mestnih središč, kot je priznal Letta, medtem ko delavske četrti in predmestja bežijo k populistom. Po letih pijančevanja z idejami bocconijevskih neoliberalnih modrijanov bi bilo zdravilno vedro čiste vode stvarnosti. To pa pomeni prisluhniti obubožanim srednjim slojem, uslužbencem, šolnikom in upokojencem, redkim še sindikaliziranim delavcem in vse številnejšim sužnjem neoliberalizma v skladiščih Amazona, dostavi na dom, klicnih centrih ter v vseh oblikah prekarnega dela.

Ključni besedi stranke, ki želi biti socialdemokratska, bi morali biti enakopravnost in socialna pravičnost. Letta ju v nedeljo še ni postavil na vrh svojega programa. Govoril je o volilni pravici za 16-letnike, o načelu ius soli, ki se navdihuje v solidarnostni tradiciji tako krščanstva kot socializma, o boju proti davčnim oazam. Potrebno bo kaj več, vendar dajmo mu čas. Če bo spet pridobila svojo socialdemokratsko identiteto, bo lahko DS bolj suvereno odločala o zavezništvih, brez katerih ne more do volilne zmage. In tu sta izbiri le dve. Ali s preostanki levice in z Gibanjem 5 zvezd, ki se vse bolj profilira kot italska inačica nemških zelenih, kot tudi milanski župan Sala in nova poslanska skupina Rosselle Muroni, ali pa s Salvinijem in Melonijevo. Renzi, Calenda in drugi, ki sanjarijo o neki tretji sredinski poti, vsi skupaj pa v anketah ne dosegajo dvomestnega števila, so postavljeni pred isto izbiro.