POD PREPROGO: K sreči so mladi še vedno mladi

Prejšnjo soboto sem se brez velikih pričakovanj podal v kino na ogled filma La grande ambizione, v katerem je režiser Andrea Segre skozi lik Enrica Berlinguerja prikazal italijanska 70. leta. Berlinguerja nisem imel posebno rad. Pri 16 letih sem se, mlad idealist, zaradi njegovega zgodovinskega kompromisa za vselej oddaljil od KPI in njenih naslednic.

Berlinguer je imel svoje razloge. Po državnem udaru v Čilu se je prepričal, da ZDA ne bodo niti v Italiji dovolile, da bi komunisti prišli na oblast po demokratični poti. Njegova ‘velika ambicija’ pa je bila prav ta: zgraditi pravičnejšo, socialistično družbo v okviru demokracije. Nazadnje mu tega niso dovolili. Ubili so Alda Mora in zaprli vrata alternativi. Storilci so bili rdeči brigadisti, politični botri pa bržkone onkraj oceana, odkoder je Henry Kissinger posvaril Mora, naj ne pajdaši s komunisti. Moro ga je preslišal in napako plačal z življenjem. Pomenljivo sta mejnika v filmu leti 1973 -1978: udar v Čilu in umor Alda Mora.

Nekdanji komunisti so do vzvodov oblasti prišli šele, ko že dolgo niso bili več nosilci tiste alternative in družbene pravičnosti, v kateri je še verjel Berlinguer. Tako kot socialdemokrati drugod po Evropi so že povsem ponotranjili dogmo neoliberalizma: There is no alternative, alternative (neoliberalnemu kapitalizmu) ni, kot je Margaret Thatcher zabičala na prehodu v 80. leta.

Zato danes, ko si laže predstavljamo konec sveta kot pa konec kapitalizma, pogrešamo idealiste, kakršen je bil Enrico Berlinguer. Še bolj kot njega pogrešamo 70. leta, zadnja v povojnem zlatem tridesetletju, ko sta Italija in zahodna Evropa imeli ne le največjo gospodarsko rast ampak tudi najmanj družbene neenakosti. Nikoli prej in še manj kasneje niso bile socialne razlike tako ublažene. Italija je v tistem desetletju sprejela delavski statut, družinski zakonik, razporoko, splav, psihiatrično reformo in druge reforme, ki so demokratizirale družbo in uresničile mnoga v ustavi zapisana načela.

V tem je čar filma. Pripoveduje o času, ko smo si še lahko predstavljali družbeno alternativo in verjeli, da se je zanjo vredno boriti. To je kolektivna pripoved o mladih, delavcih, ženskah, ki so se odločilno aktivirale za razporoko in splav.

Zadnji kadri pa nam pokažejo Ronalda Reagana, Margareth Thatcher in Karola Wojtilo - simbole konca sanj o pravičnejši družbi in začetka planetarne aplikacije realnega neoliberalizma, ki mu alternative ni. Pred nedavnim je visoka slovenska politična predstavnica mlade pozivala k prilagajanju rekoč, da je v mladih letih želela spremeniti svet, potem pa razumela, da mora spremeniti sebe. Paradigme neoliberalnega totalitarizma ne bi mogla bolje ponazoriti: zaman je sanjati o drugačni družbi, lahko se ji le prilagodimo.

K sreči pa so mladi še vedno mladi. Mobilniki in družbeni mediji še niso v njih povsem zamorili idealizma. Prav zato jih je pritegnil film o zanje tako oddaljenih letih, ko je politika še zasledovala uresničevanje idealov. Želeli so odkriti svet in čas, ko so sanje še bile dovoljene. V njem so morda iskali navdih za uresničitev lastnih sanj.

Ne bo jim lahko. Živijo v družbi, ki nas že desetletja prepričuje, da je naš najvišji cilj osebna uveljavitev, vrednotena z denarjem in količino potrošnje. Osnovna materialna varnost, za katero je vse več ljudi na družbenem dnu prikrajšanih, je seveda pomembna. Nič manj pa tudi druga, nematerialna dimenzija idealov, empatije, solidarnosti. “Največ, kar posameznik lahko sam doseže, je to, da ima kaj več kot drugi. To nas skrajno omejuje. Le v solidarni kolektivni dimenziji lahko razbijemo ta začaran krog. Vsi skupaj lahko več dosežemo,” je dejal Segre, ki je prepričan da manj (potrošnje) pomeni več (sreče). “Odkar sem se odpovedal avtomobilu, živim mnogo bolje.”

Nekdanjo razredno zavest bo morda nadomestila državljanska zavest. Trump in njemu podobni niso rešitev. Ponujajo nam isti recept kot fevdalci: varnost pred zunanjo grožnjo, zdaj so moderni migranti, v zameno si prilaščajo z našim delom ustvarjeno bogastvo. Vsi pišemo na X, toda le Elon Musk ima od tega dobiček. In prepad med njim in nami vsemi, še nikoli ni bil tako neizmeren. Bodo mladi nekega dne našli izhod iz tehno-fevdalizma, v katerega se je, kot jasnovidno svari Janis Varufakis, prelevil kapitalizem?