PERSPEKTIVE: Trnuljčica v zalivu

Sanjam o Trstu, ki postane velemesto. Sanjam o mestu, ki se po ponudbi, arhitekturi in urbanizmu kosa z večjimi evropskimi mesti. Moj Trst se začenja že v Barkovljah. Zeleni jezik se od borovega gozdička nadaljuje po vsej dolžini starega pristanišča vse do nabrežja in še dlje. V sanjah se park razteza od Barkovelj do Ausonie. Vzdolž parka športna igrišča, kolesarske in tekaške steze, okrasne rastline in drevesa. Tako kot v parku Turia v Valencii, kjer poleg naštetega stoji tudi Mesto umetnosti in znanosti. Gre za kompleks objektov in paviljonov futurističnih oblik, v katerih domujejo operno gledališče, znanstveni muzej, akvarij in druge ustanove, načrtoval pa jih je arhitekt Santiago Calatrava. A vračam se v naš Trst.

Stara skladišča bi prenovili in vanje umestili raznolik program. Le z raznovrstnimi dejavnostmi zagotovimo trajno uporabo prostora. Sejmišče, prostori za inovativna start-up podjetja, prostori, namenjeni univerzi, raziskovalno središče.

Poleg tega sam že od nekdaj sanjam o tem, da bi eno izmed hal preuredili v nočni klub. Čisto pravi nočni klub. V industrijskem slogu z modernim pridihom. Predstavljajmo si dvanajst do petnajst metrov visok in šestdeset metrov dolg prostor. Na koncu hale velik oder, na katerem bi gostili didžeje z vsega sveta. S stropa bi visele steklene kocke – sobe za tiste goste, ki bi radi uživali večer ne samo ob glasbi in plesu, ampak tudi ob pogovoru. Gostje v teh sobah bi poslušali glasbo, vendar stišano. Iz steklene viseče kocke bi se jim odpiral pogled na polno plesišče dvigajočih se rok pod njimi. V poletnem času bi bilo za goste urejeno še dodatno plesišče oziroma oder na zunanji strešni terasi. In vse to z očarljivim pogledom na zaliv, na mesto, na tisoče zatonov, ki jih ponuja narava.

Parkirišča na nabrežju bi prav tako nadomestil park, ki bi se raztezal od Ausonie do Miramarskega gradu. Pri prečkanju z Velikega trga na pomol svetega Karla bi imeli pešci prednost pred avtomobili, kot to velevajo načela danskega urbanista Jana Gehla. Ena parkirna hiša bi stala pri Ausonii, druga pa na območju današnjega odkritega parkirišča ob četrtem pomolu (Molo quarto). Štiri podzemne etaže in največ dve nadzemni, prekriti s pohodno zeleno streho, na videz pravo mehko zeleno odejo. Park, ki vodi na streho, bi se začenjal že na območju do nedavnega še stoječe dvorane Tripcovich. Tako bi posameznika že na pločniku pred železniško postajo vabil, da korak usmeri na to zeleno odejo. Glavne avtobusne postaje pa ne bi preurejal, saj vsako mesto potrebuje svoj siv in žalosten prostor. Šalim se.

Stara ribja tržnica, danes razstavišče, bi spet zadišala po morju. Postala bi glavna mestna tržnica, kjer bi kupovali ribe, sadje in zelenjavo. Nabrežje bi zadihalo, končno bi pripadalo ljudem in druženju, ne pa neskončnim vrstam avtomobilov, ki si žal lastijo lep razgled na morje, večerno morsko sapico in vonj po morju. V Trstu, o katerem sanjam, ljudje uporabljajo javni prevoz in kolesa ter hodijo peš. Tako jim ni treba zahajati v fitnes na tekalno stezo. Na nabrežju bi lahko bila tudi postaja, s katere bi nas hitri gliser v štiridesetih minutah pripeljal na Trg svetega Marka v Benetkah, v desetih minutah v Tržič, še prej pa v Sesljan ali v Gradež.

Sanjam mesto, v katerem se otroci iz mestnega jedra lahko igrajo na prostem, stran od prometnega vrveža, in kjer se mladi starši z otroki in vozički lahko odpravijo na krajši sprehod tudi po zaključenem delovnem dnevu, ne da bi jim bilo treba vijugati med avtomobili in neurejenimi pločniki. Sanjam mesto, v katerem se starejši, ki dneve običajno preživljajo sami v svojih stanovanjih, lahko sproščeno sprehodijo. Turisti, ki tako pogrešajo zelenje in senco v vročih poletnih dneh, pa bi prav tako našli svoj prostor.

Mesto, kot je Trst, ki je na stičišču treh držav in še več kultur, bi moralo imeti veliko sejmišče. To bi morebiti privabilo obiskovalce iz okoliških držav, še zlasti z Balkana in iz držav bivše Jugoslavije.

Sanjam pa tudi Trst, kjer je pogled posameznika usmerjen v prihodnost in ne zre vedno in samo v preteklost. Človeka, ki ceni in spoštuje svojo preteklost, ki sprejema in ceni drugačnost, ki se zaveda velikega naravnega, družbenega, zgodovinskega, jezikovnega in gospodarskega potenciala mesta. Družbeno tkivo, ki skupaj in složno stopa v nov čas, novim ciljem naproti.

Trst ima ogromen razvojni potencial, vendar ...