PERSPEKTIVE: Razpotja domovine

Pojma domovine in narodnosti sta tudi predmet socioloških ter antropoloških razmišljanj. O tem, ali je domovina manjšine država, v kateri ta prebiva in plačuje davke, ali prostor, s katerim si deli preteklost, nenazadnje tudi jezik, šege in navade, ima stroka jasno mnenje: domovina ni dana, temveč je ustvarjena.

Avtor tega koncepta je ameriški sociolog Rogers Brubaker (1995), ki raziskuje teme manjšinske identitete, nacionalizmov, državljanstva, narodnosti, nenazadnje tudi pomena domovine za manjšinske narode. Manjšinski narodi in narodne manjšine, kot dobro vemo, niso le predmet razprav znotraj svojega nacionalnega okvira, temveč sta vanje vpleteni tudi državna in mednarodna politika.

Kako se torej lahko oblikuje domovina? Pri tem je treba najprej upoštevati, da vse, kar zadeva človeka in družbo ne more biti statično, že zaradi narave življenja samega in nenehnega razvoja družbenih organizmov. Človekova bit je podvržena nenehnemu procesu spreminjanja in preoblikovanja, vrednote in implicitna pravila se prav tako prilagajata spreminjajočima se času in prostoru. Napačno se mi zdi, kadar ljudje legitimiramo svoje izjave z družbenimi procesi na podlagi določenih, zaključenih razlag, ki so že desetletja zapečatene na straneh slovarjev in enciklopedij. Človekovo delovanje in obstoj je skorajda nemogoče strniti v slovarsko razlago. Ko to počnemo, se pogosto pripetijo nesporazumi. Zakaj? Ker sta tudi pojma domovine in narodnosti plastična, spreminjata se v času in ljudje jima pripisujemo različne pomene.

Nenazadnje se je tudi geopolitična tvorba, kot je država, oblikovala in spreminjala svoje meje v teku zgodovine. Pri debati o mejah je treba izpostaviti dvojnost, ki je prevečkrat zabrisana: eno so kulturne meje, drugo pa politične. Politična meja lahko razpolovi kulturno enotni prostor prav tako, kakor lahko kulturna meja ustvari razdaljo med skupnostmi, ki spadajo v neki enotni politični prostor. Čeprav politična meja določa, kje se, denimo, začne in konča Republika Slovenija, v okviru kulturne meje to ne pomeni veliko: gre za enotni slovenski kulturni prostor, političnim mejam navkljub.

Manjšinske skupnosti (Slovenke in Slovence v Italiji) povezuje z državo, v kateri prebivajo (Italijo), in z državo, v kateri prebiva njen večinski narod (Slovenijo), etnokulturna afiniteta, narodnost, če želimo, ne pa pravna kategorija državljanstva. Javni diskurz je pod udarom zaradi nerazumevanja konceptov kulturnih in političnih meja, predvsem v odnosu večinskih narodov do manjšinskega.

Vrnimo se k sociologu Rogersu Brubakerju, ki je šel pri pojmovanju domovine še dlje, ko je trdil, da je domovina ustvarjena, ne pa naravno dana. V tem smislu gre razumeti domovino kot pojem, ki je tesno povezan s posameznikom - domovina je, kjerkoli se posameznik počuti prijetno, udobno, ne glede na kraj izvora. Ta pojem je lahko blizu vsem, ki smo dlje časa (pre)živeli v tujini. Pojem domovine je torej tesno povezan z občutkom posameznikov. Na širši družbeni ravni pa se moramo vrniti h kulturnim mejam, kot sem nakazala prej.

Neka posplošena slovarska razlaga pravi, da je domovina dežela, v kateri se je posameznik rodil, v kateri prebiva. A kar se tiče nas in še marsikaterih drugih manjšinskih skupnosti, tu ne gre za domovino posameznega Slovenca ali Slovenke v Italiji, temveč za domovino slovenstva, slovenskega naroda. Govorimo o narodu, ki se je na neki točki v zgodovini razdelil, politično morda že, ne pa kulturno oziroma izvorno.

Nazadnje bi izpostavila še problematičnost apriorne predpostavke, da smo Slovenke in Slovenci v Italiji vsi italijanski državljani. Marsikdo ima poleg italijanskega tudi slovensko državljanstvo. Torej posploševanje, da smo Slovenci in Slovenke v Italiji italijanski državljani, tudi ne bo držalo.

Minuli dogodki so nam pokazali, kako pomembno je, da premislimo izraze, ki jih uporabljamo, z ozirom na poznavanje konteksta, v katerem jih bomo uporabili. Poleg tega smo ponovno prejeli tudi dokaz, da je poznavanje Slovenk in Slovencev v zamejstvih še vedno preslabo.