Prijava
Dark Theme
Gledam skozi okno in opazujem krošnje, ki se majejo v vetru, preveva me občutek nostalgije. Opazujem vrt, na katerem sem preživljal dneve kot otrok, in se sprašujem: je bilo življenje takrat res enostavnejše?
Ni šlo zgolj za to, da smo bili mlajši in brez odgovornosti. Svet je imel drugačen ritem. Način komunikacije je bil počasnejši, osebnejši. Pametni telefoni, ki danes zasedajo velik del našega življenja, niso obstajali. Če si želel izvedeti, kako je prijatelj, si moral stopiti k njemu ali ga poklicati po stacionarnem telefonu. Osebne interakcije so bile drugačne, mogoče so bile bolj prisotne, bolj pristne.
Plink, plink, plink. Danes nas telefon zasipa s sporočili, obvestili in informacijami. Ves čas smo dosegljivi, kar ima svoje prednosti seveda, a tudi ceno. Naši možgani so preobremenjeni z impulzi. Med branjem knjige me zmoti plink obvestila. Med delom zazvoni telefon. Vsaka motnja mi ukrade pozornost in potreben je čas, da se znova zberem.
Ta neskončna povezanost nam ne dovoli premora. Pogrešamo tišino misli in zmožnost, da se popolnoma osredotočimo na trenutek. Svet je postal hitrejši, a tudi površnejši. To opažam tudi pri delu. Prepričan sem, da danes delamo več, ampak slabše. Dostopamo do več informacij kot kdaj koli prej, a jih redko poglobljeno predelamo. Informacije prihajajo, a pogosto tudi hitro izginejo, preden bi jih lahko dobro predelali.
Kadar razmišljam o svojem otroštvu, se spomnim, da je bil zunaj preživet čas nekaj svetega. Dnevi na vrtu, med drevesi, so se zdeli neskončni. Prav tako poletne zabave in večerje do poznih ur in zime v kleti, ko sem trl orehe. Bile so tudi priložnost za raziskovanje lastnih misli in sebe. Danes to svobodo občutim samo, ko grem v gozd ali sem na morju. Zdi se, da smo sami sebe ujeli v mrežo tehnologije, kjer ni prostora za odklop. Naše naprave nas nenehno opozarjajo na nekaj novega: novice, e-pošta, družabna omrežja, fotografije prijateljev. Preobremenjenost z informacijami sodobnega sveta je škodljiva. Psihologi opozarjajo, da takšna stalna stimulacija lahko vodi do povečane stopnje stresa in zmanjšane zmožnosti koncentracije. To sem v zadnjem obdobju opazil tudi na sebi. Vedno težje se koncentriram na določeno stvar. Resnica je, da naši možgani niso zasnovani za nenehno preklapljanje med nalogami. To nas izčrpava in hkrati zmanjšuje kakovost dela, ki ga opravimo.
Ne vem, morda so moji občutki posledica nostalgije in idealiziranja preteklosti. Kadar opazujem vrt in se spominjam preteklosti, me vedno preplavi občutek popolnosti in veselih časov. Morda vsak človek nekoč začne pogrešati svojo preteklost, ker je v njej več znanega in varnega. A imam kljub temu občutek, da je ritem sveta pred dvajsetimi leti nosil drugačno kakovost. Verjamem, da je bilo tudi takrat življenje lahko stresno, a je šlo za drugačen stres. Danes se mi res zdi, da smo horda opic, ki živčno tipka in skače z ene stvari na drugo.
Sam iščem rešitev, kako bi izboljšal svoj odnos do pametnega telefona. Do zdaj sem preizkusil samo dva načina. Običajen način uporabe in skoraj popoln odklop, ki mi resnici na ljubo zelo ustreza, a je zelo radikalen in ima druge protiučinke. Pomislil sem, da bi si zavestno postavil meje uporabe oziroma urnike, časovne kapsule, v katerih bi bil popolnoma odklopljen od naprav, in druge, znotraj katerih bi sprejemal klice in odgovarjal na sporočila. Zavedam se, da nam tehnologija prinaša tudi številne prednosti. Toda pomembno je, da jo kot vsako orodje uporabljamo premišljeno. Da nazaj prevzamemo nadzor nad časom, ki ga preživimo z zasloni, in ga usmerimo v dejavnosti, ki nas resnično bogatijo.
Kadar gledam skozi okno, se pogosto spominjam, kako je bilo nekoč. Ko so bile zime mrzle in poletne nevihte glasne. Veliko stvari se je spremenilo v zelo kratkem času. Človeštvo je prav po zaslugi tehnologije naredilo velik preskok in nadaljuje s tem hitrim razvojem. Vsakič, ko pridemo v stik z novim inštrumentom, nam je potreben trenutek, da ga obvladamo. Torej pravi izziv današnjega časa ni vračanje v preteklost, ampak iskanje ravnotežja v sedanjosti. Kjer čas ni le niz nepovezanih trenutkov, ampak prostor za osredotočenost, povezanost in smisel. Nesmiselno in vse ostalo prepustimo tehnologiji.
