PERSPEKTIVE: Med resničnostjo in sanjami

»Šele ko sem šla od doma, sem spoznala, kako lepo je doma, koliko bogastva imamo.« Ko se pogovarjam z vrstniki, ki so se po študijskih izmenjavah, delovnih praksah ali popotovanjih vrnili domov, vedno pogosteje slišim to misel. Naj bodo to Benečani, prijatelji iz Posočja in Brd ali ljudje z drugih koncev v našem prostoru. Toda zakaj številni ne uvidijo lepote, sreče, navdiha in možnosti, ki nam jih že od malih nog ponuja naš prostor?

Živimo v središču Evrope, na stičišču kulturnih in jezikovih vplivov. Odraščamo v objemu evropskega duha in soustvarjamo mozaik raznolikosti, ki nas bogati. V vsakem izmed nas živijo naša zgodovina, trpljenje, ponos, večjezičnost, večkulturnost in še marsikaj. Pa vendar mladi težijo v tujino. Zakaj? Pogosto mislimo, da zato, ker želijo z lastnimi očmi videti, kaj vse se dogaja po svetu, ali pa recimo zato, ker v domačem kraju primanjkuje delovnih mest. Toda ko se pogovarjam z ljudmi, ki so odšli za vedno, ali z drugimi, ki so se vrnili, ti dajejo občutek, da so naveličani tesnobe našega prostora, da dvomijo v možnost uresničitve svojih sanj in idej, saj so te mogoče preveč drzne in se zato počutijo nesprejete. Prepričani so, da jih bodo bolje sprejeli in razumeli v večjih, manj omejenih okoljih.

Nenavadno je, da naša skupnost ni dovolj občutljiva, da bi znala v vsakem posamezniku prepoznati moč in to, kar lahko doprinese. Podpreti bi morali ideje in zamisli, tudi tiste, ki se zdijo na prvi pogled drzne, oddaljene, absurdne in neuresničljive. Ne morem razumeti, zakaj mi, ki odraščamo v tem prostoru, ne znamo med seboj deliti strasti, ki jo čutimo do njega. Kako naj veselje, spoštovanje in ljubezen do svojega okolja, kulture, navad in jezika delimo s tujci, če tega ne uspemo storiti niti med nami?

Odraščala sem ob pripovedih naših izseljencev, ki so morali oditi v tujino, da so lahko preživeli, pri tem pa so pogosto delali in živeli kot miši, v starih barakah ob rudnikih. Ali pa naša dekleta, ki so odšla v druge evropske države služit bogatim italijanskim družinam, a so morale vedno hoditi korak za gospodarjem, da jih ne bi osramotile. Prav ta isti občutek žalosti in ponižanja čutim med mladimi, ki svojo prihodnost vidijo v tujini in morajo zapustiti dom. Vsakdo si želi svoje življenje preživeti tam, kjer je doma, v zavetju družine, na domači zemlji. Prepričana sem, da mnogi hrepenijo po vrnitvi in se jim srce napolni s srečo, kadar se vrnejo v domače zavetje, tako kot se jim oči napolnijo s solzami, kadar morajo oditi daleč stran. Seveda pa svojih občutkov ne pokažejo, da ne bi njihovi domači še dodatno trpeli. Preteklost se nenehno ponavlja.

Poleg tega pa je nenavadno tudi to, da se mladi, ko se po bivanju v tujini vrnejo domov, navadno ponovno počutijo nekoliko odtujene od domačega prostora, čeprav jih istočasno navdajata energija in želja po spremembah. Spoznali so tuje svetove, ki so morda naprednejši, občasno boljši, včasih pa tudi slabši. Seveda ves čas primerjajo tuje situacije z domačimi in ugotavljajo, katere so si podobne in katere popolnoma drugačne. Želijo nam pokazati, da za težave, s katerim se mogoče soočamo že več let, obstajajo rešitve, ki so jih v drugih realnostih odkrili že pred nami.

Vračajo se z novim vetrom v duši, srcu in glavi, polni so idej in pobud, a doma naletijo na zid. Naš domač prostor ni sposoben komunicirati z njimi. Kako le naj se sporazumeva človek, ki je med izkušnjo v tujini svoje znanje in prepričanja postavil pod vprašaj in spoznal, da za vsako težavo obstaja rešitev, če jo le želi videti in se soočiti z njo. Težko se je sporazumevati v prostoru, ki se osredotoča samo na težave in ne želi sprejeti nobene druge rešitve, razen tiste, za katero je sam prepričan, da bo privedla do rezultatov.

Mladih, ki se vračajo iz tujine, se morda bojimo zato, ker nas je strah navdiha, ki ga prinašajo, njihove želje, da bi na domači kraj znali pogledati širše. Spoznali, so, da obstaja več možnih poti, da so napake dovoljene, saj se iz njih lahko nekaj naučimo, se nadgradimo in postanemo srečnejši. Verjetno se bojimo prav tega - postaviti pod vprašaj sebe in smer, v katero potuje naša skupnost, vprašati se, ali smo kje zgrešili pravo pot. Zdi se, da sta za nas pomembnejši tekmovalnost in kritika kot pa sodelovanje, aktivno poslušanje, podpiranje, širjenje obzorij. Ne dovolimo si, da bi zgrešili, čeprav bi tako spoznali, da je napaka samo eden izmed korakov, ki so potrebni, da dosežemo nekaj večjega.