Ni je vlade v zahodnem svetu, ki ne bi zagrešila hudih napak pri soočanju s pandemijo. Zaplet glede smučanja v Italiji sodi med nerodnosti, ki dokazujejo, da nihče nima čarobne palice. Niti nova vlada, ki se je komaj umestila in jo že zasuva plaz očitkov. Včeraj (v FJK 19. februarja) bi bili morali v rumenih deželah odpreti smučišča. Znanstveni in strokovni svet (CTS), ki vladi priporoča ukrepe proti širjenju okužbe, je 3. februarja prižgal zeleno luč pod pogoji, kot so spletna rezervacija kart, omejevanje mest na žičnicah, razkuževanje, varnostne razdalje. Upravitelji smučišč so v ta namen vložili precej denarja. V nedeljo ob 18.53, 12 ur pred odprtjem smučišč, je prišla ponovna prepoved oz. odložitev na 5. marec. Smučarji so razočarani, a bodo preboleli tudi to. Težje bo za vse, ki živijo od zimskega turizma in so ogorčeni, obupani ter zahtevajo zdaj velikanske odškodnine.
Kdo je vsega tega kriv? Mar člani odbora CTS, ki so se zadnji hip premislili? Ali glavni svetovalec ministra za zdravstvo Walter Ricciardi, ki mu gre sicer priznati, da že mesece dosledno zahteva strožje omejitve in celo popolno zaporo spričo širjenja angleške variante virusa, je pa naredil napako, ko je zaporo smučišč šel napovedat po televiziji, še preden se je vlada zanjo odločila? V teh mesecih smo v zdravstveni stroki videli preveč osebnega protagonizma. Bolje bi bilo, ko bi se zvezdniki virologije več pogovarjali med seboj, uskladili mnenja in ponudili dogovorjene predloge.
Svetovalci vsekakor svetujejo in ne sprejemajo končnih odločitev, za katere je pristojna vlada. Ta pa mora ob zdravstvenem vidiku upoštevati tudi ekonomske in socialne posledice, iskati težavno ravnotežje med optimalno strogimi omejitvami in tem, kar gospodarski sistem lahko še prenese. Tu gre za politične izbire. Odprta smučišča so gotovo priložnost za širjenje okužbe, vendar manjša, kot so bile na valentinovo nedeljo natrpane restavracije, kot je vsakodnevna gneča na mestnih avtobusih, kot je prerivanje v trgovskih središčih.
Odločitev glede smučišč je s privoljenjem premierja Maria Draghija sprejel potrjeni minister za zdravstvo Roberto Speranza. Vlada je prisegla v soboto opoldne, Speranza je nato dobil petkovo novo stališče CTS, se posvetoval z Draghijem in dal pripraviti odredbo za smučišča. Vladi ne moremo očitati zamude, res pa je, da bi ubogemu Giuseppeju Conteju za kaj podobnega Renzi, Salvini, vsa desna opozicija in medijski trop odrli kožo. Draghi še uživa prizanesljivost medenih tednov, ki pa bodo kmalu minili. Dobro bo, da čim prej utiša preveč jezične svetovalce, vlado pa vodi k usklajenemu in doslednemu ukrepanju, tudi zato da Salviniju prepreči igrico, ki jo je že spet pognal včeraj, češ da so napake krivda drugih, dosežki pa zasluga Lige. Za sektor zimskega turizma sta soodgovorna tudi ligaška ministra za proizvodne dejavnosti in šef nalašč po meri Lige na novo ustanovljenega ministrstva za turizem.
Ena glavnih, takoj opaznih hib te vlade, je njena preobširna politična sestava. Čim širša je večina, tem manj je homogena, vlada pa posledično šibkejša. Zato bo zahtevna naloga premierja, da vodi posadko tako, da bodo vsi veslali v isto smer. V nasprotnem primeru bi bilo bolje, da nekaj balasta spusti v morje.