Nasmeh brez smeha

S kakšnim obrazom gremo na silvestrovanje? Kako se bomo nasmihali novemu letu in nekako pozabili, kaj se dogaja okrog nas? Po vsej verjetnosti je zdravo to storiti za en večer. Ali ne?

Na podlagi teh vprašanj sem pomislil, da je idealna osebnost leta Jocker.

Ja, Batmanov najljubši sovražnik. Osemdeset let ga že pozna popkultura, nastal je okrog leta 1940, pomislite, ko je bil svet še globoko v vojni. Ali ste vedeli, da se njegov nasmeh veže na kratko zgodbo Victorja Hugoja, po kateri so leta 1928 posneli nemi film The Man Who Laughs (Človek, ki se smeje), v ekspresionistični režiji Paula Lenija? Zdaj veste.

Stripi in kasneje filmi so razvili lik, ki nima klasične biografije: njegovo življenje je skupek laži in polovičnih resnic. Edina gotovost je popačeni nasmeh in klovnovska šminka. Novi Rihard III. popkulture, da ga zaradi kompleksnosti uprizarjajo samo najboljši igralci: Jack Nicholson, Heath Ledger in Joaquin Phoenix. Z leti je celo postal klasik, ker je njegova aktualnost vedno tleča.

Lahko predstavlja čas politike-šova, ko nastopajo do klovnskega ekstrema napudrani obrazi. Ali imate že koga v mislih? »Celo z lasmi znajo lagati,« je pred leti trdil Daniele Luttazzi, nanašajoč se na narisano pričesko Silvija Berlusconija. Izjemne pričeske: Boris Johnson, Donald Trump ali Kim Jong-un. In vedno izzivajoči nasmeh. Čeprav vsi vemo, da je njegov obraz spačen zaradi ran, je njegov nasmeh (posmeh?) zapeljiv.

Zanimiv je tudi njegov odnos do denarja, ki ga odlično prikažejo predvsem filmske postavitve Tima Burtona, iz leta 1989, in kasneje Christopherja Nolana, iz leta 2008. Čeprav razpolaga z bajnimi vsotami, Jocker ne hlepi po bogatenju; denar mu pomeni le ključ do moči. Z denarjem lahko podkupi veliko večino ljudi. Pomislimo na sceno, ko Jocker Jacka Nicholsona cinično pleše po notah glasbe Princea in v skoraj pustni povorki meče ljudem bankovce. Vsi ploskajo kriminalcu samo zato, ker je »radodaren«. Pomislimo za trenutek na politični akt Jockerja: pridobiti ljudi na svojo stran, tako da jim obljubi denar; to ni nič novega. Odličen primer je celo Jörg Haider, ki je med nekaterimi svojimi nastopi prisotnim delil bankovce. Kasneje se je sicer izvedelo, od kod prihaja tisti denar in da v njegovi gesti ni prave radodarnosti. Še danes smo obkroženi s populističnimi politiki, ki ponavljajo mantro »z mano boste imeli več denarja v žepu«.

Jocker je tudi enigma družbe, ki je naveličana Pirandellovega »eden, nihče, sto tisoč«. Odloči se za en obraz, eno grimaso; odloči se za neskončni pust, za pozunanjeni nasmeh, ki pa ne pozna ironije. Na Jockerjevem obrazu ne razberemo nikakršne biografije, smo rekli. Od njega izvemo lahko samo okruške neke domnevne resnice. Idealen za družbena omrežja, mar ne?

Joker je manipulator z resnico. Revija Linus, ki se v Italiji ukvarja s svetom stripov in popkulture, je celotno novembrsko številko posvetila ravno Jockerju. Revija poudarja, kako je njegova izmuzljivost privlačna. Zdi se nam, da ga poznamo že dolgo, a razmišljanja okrog te maske ne ponehajo.

Vsako desetletje ima lahko svojega Jockerja. Ni pa ga treba iskati le med politiki. Čedalje pogosteje prepoznamo odtenke njegove paranoje med ljudmi. Koliko obrazov poznamo, ki se nasmihajo, a se ne smejejo?

Kaj pa se zgodi, če smo v fazi, kjer Jocker ni le mogočni politik, marveč vsakodnevni človek? Vedno več ljudi srečamo, ki si želijo »videti goreti svet«. Koliko navidezno nedolžnih poznamo, ki so prepojeni z lažmi? Ki niso več v stanju, da bi imeli malo potrpljenja za razmislek? Ki se zaničljivo nasmihajo najbolj krutim dogodkom? Izurili smo se v obsesiji s samimi sabo in tudi v prikrivanju lastne ranljivosti. Brazgotine se ne kažejo. Kar ni perfektno, se namaskira.

Kako mislimo torej vstopiti v novo leto? Filozof Pier Aldo Rovatti je v knjigi z naslovom Egozavri zapisal: »Tako gradimo, brez prestanka ali dvomov, in uživamo, ko stalno nihamo med privatno in javno dimenzijo, tisto politiko »najprej jaz«, ki je v sodobni družbi nesporno protagonist.«

In polnimo serverje nasmehov, ki so le bežni in lažni.