BOKSARSKA VREČA: Vozli, okovi in pentlje

Vpleteni smo v mrežo dogajanj, piše filozof Bruno Latour; obdani smo z vozli. Ja; vozel. Moja najljubša metafora o sobivanju sil in slučajev.

Sicer me je sprva mikalo pisati o dogajanjih, kjer so vozlišča še v nastajanju: Indija je po številu prebivalcev največja demokracija na svetu in v naslednjih dneh bo obiskalo volišča približno 969 milijonov državljanov. Iz teh volitev bi razpel nit do bodočih ameriških volitev jeseni ter razmislil o vplivu pop pevke Taylor Swift. A vozel volitev se je pri meni zapletel v drugo, nepričakovano nit.

Ker živimo v Italiji, kjer so nevarni »revivali« zelo v modi, je dobro opozoriti na pomen pojma osvoboditve. Če bi živeli v državi, ki je zavedno (odraslo) opravila s svojo zgodovino, bi ne imeli vozla, marveč pentljo, ki bi krasila »laični božič demokratične države« (Maurizio Maggiani).

Günter Grass je združil v eni besedi preteklost (Vergangenheit), sodobnost (Gegenwart) in bodočnost (Zukunft). Osvoboditev je po mojem mnenju nadčasovna, posebna pentlja iz družine Vergegenkunft. Žal ni samoumevna. Meni recimo »dan osvoboditve« predstavlja dokaz, da se lahko človek odloči za boljši jutri. Izogibal bi se v tem primeru ideje »upa«, ker vsebuje preveč verske pasivnosti: osvoboditev ne pade z neba in ne rase na drevesih, človek se za osvoboditev odloči.

V zadnjih dneh je cenzura pisatelja Antonia Scuratija razkrila pravi obraz navidezno nedolžne desnice. Italija bo slavila dan osvoboditve izpod jarma nacifašizma v trenutku, ko doživlja fašizem ponovni uspeh.

Na mizi imam zdaj štiri knjige, ki jih večkrat listam ob bližanju tega dne. Umberto Eco Il fascismo eterno, Michela Murgia Istruzioni per diventare fascisti in dve knjigi Norberta Bobbia, Eravamo ridiventati uomini in Dialogo intorno alla Repubblica.

Eco in Murgia sta nam že pred leti predočila, kam peljejo nova desničarska gibanja in kako hitro zdrsnemo v nov fašistični vozel. Ecova knjiga - ki je nastala leta 1995 kot govor za Columbia University - našteje simptome predfašizma (urfascismo), ki se kažejo na nivoju jezika, zlagane retorike, sovraštva do kulture, strahu pred tujci in želje po vojni. Ni potrebno, da se takoj skliče diktatura ali deportira ljudi v taborišča. Fašizem je ravno v tem nevaren, trdi Eco, ker nima svoje prave filozofije in se prilagaja različnim situacijam. Njegov strup pa se širi zelo počasi.

Ko je trend poenostavljanja prešel v modo banaliziranja, se je splošni jezik v Italiji poplitvil. Ne samo na spletu, tudi v vsakdanjem življenju čutimo porast vulgarnega, agresivnega in precej malomarnega govora. Kdor preveč misli, komplicira. Če si za mir, pomeni, da si mevža in si na strani sovražnika (kdor koli ta sovražnik je) ipd.

Leta 2018 je Michela Murgia na zadnjih straneh zgoraj navedene knjige združila v točke seznam samotestiranja pod naslovom Fašistometer. Z današnjega gledišča je zastrašujoče videti, koliko tega predfašističnega govora se sliši vsepovsod. In, žal, ne le med Italijani. Provokatorska knjiga Michele Murgia je danes še bolj aktualna kot takrat in predstavlja odlično vajo za preverjanje lastnih stališč demokratičnega državljana.

Predvideti, kaj nas čaka v prihodnosti, je težka naloga za intelektualca. Opozoriti na simptome, da se lahko nekaj grdega zgodi, pa je njegova glavna dolžnost.

Norberto Bobbio je leta 1961 zahteval, da bi Almirantejevo partijo MSI razglasili za protiustavno, saj se očitno zgleduje po idealih fašizma.

Kakšna bi bila današnja Italija, če bi se to takrat uresničilo?

Dan osvoboditve je torej vozel, ki nas veže s preteklostjo in teče mimo nas do oddaljenega jutri. Zahteva od nas aktivno zavedanje realnosti. Takratni okovi žvenketajo v sodobni preobleki okrog zapestij Ilarie Salis.

Kdor si želi šibke Evrope, verjame le v pojem matične države, gleda pozitivno na vojno, tarna, da imajo zdaj vsi preveč pravic, sovražno gleda na priseljence, nosi v sebi vse simptome fašizma.

In v državi, kjer se njeni glavni predstavniki nočejo izraziti za »antifašiste«, bo čedalje težje živeti.

Norberto Bobbio je zapisal: »Kontrast med fašizmom in antifašizmom je po mojem mnenju prej etične kot pa politične narave. Fašizem in antifašizem sta dve življenjski filozofiji, ki se bijeta med sabo, saj temeljita na nasprotnih moralnih načelih. Meja med njima je Auschwitz.«