BOKSARSKA VREČA: Nepričakovana pomoč narave

Dne 29. septembra so napovedane državne volitve v bližnji Avstriji. Za kulturnike je boleča novica, da se v zadnjih letih nevarne in v svojem jedru neumne (nerazgledane, če želite) desnice širijo po Evropi. V Avstriji pa preti nevarnost, da bo skrajno desna stranka FPÖ zmagala na volitvah. »A so tile res veliko slabši od onih prej?« sem po spletu slišal ugovor nekega gospoda, ki niti ni zaveznik skrajnih desničarjev.

Ali so res slabši? Naj se osredotočim samo na področje kulture, na katerem se uveljavlja prava katastrofa. Če prezremo tragikomično figuro bivšega kulturnega ministra v Italiji, je težko še najti prostor za smeh pri odločitvah slovaške vlade, ko ministrica za kulturo Martina Šimkovičova, brez vidnega razloga, odslovi umetniškega vodjo državnega gledališča Mateja Drlinčko in kustosinjo Slovaške nacionalne galerije Aleksandro Kusa. Na njuno mesto pa postavi, kot to počenjajo drugod po svetu, ubogljive in nemoteče (nemisleče, če želite) lutke.

Že prve poteze Orbanove politike na področju kulture so zamenjale ugledne kadre na podoben način. Mednarodni operni režiser in bivši umetniški vodja budimpeške opere Balasz Kovalik je bil slučajno (namerno, če želite) predčasno odstavljen že leta 2010, torej še v času, ko so bile novoevropske desnice nedozorele. In Orbanova moda je bila še v nastajanju. Take in podobne poteze, ki jih bomo še doživeli, bi vseeno morale opozarjati, da je gledališče še zaznano kot nevarna, avtonomna in kritična celica v sistemu, ki zahteva akritično, nekultivirano in raztreseno družbo. Udarnosti teatra pa novodobne, skrajne desnice ne nagovarjajo direktno, marveč omalovažujejo ustanovo tako, da jo dušijo v populističnih sloganih glede denarnih dotacij. Skoraj vsakič je izgovor za odstavitev potreba po šparanju, saj odtekajo previsoke denarne količine za nekaj, »kar družbi ne prinaša nikakršne koristi«. In preseneča to, da se zelo veliko ljudi s tako izjavo celo strinja. Oziroma veliko ljudi, tudi takih, ki se ne prepoznajo avtomatično v skrajnežih, mislijo, da ima tak argument svojo osnovo. Čeprav so pred leti v Berlinu dokazali, kako malo denarja se po evropskih državah namenja kulturi in kako majhen odstotek gre gledališčem.

Po Evropi se trenutno diha drug zrak in lahko kar pogumno rečemo, da precej močno zaudarja (smrdi, če želite). To je okusil tudi režiser Martin Kušej, ki je bil predčasno primoran zapustiti pozicijo direktorja največjega evropskega gledališča, dunajskega Burgtheatra. Če se prebere bero napisanih člankov okrog te zgodbe, je jasno, da gre za čisto politično potezo. Celo mehkejša veja desnice uporablja čistke, saj dobro ve, da bo lahko kmalu računala na večjo podporo.

Morda se bo to zgodilo 29. septembra in spoznali bomo pravo (pre)moč novodobnih skrajnežev. Kar nemškemu AfD ni popolnoma uspelo, ali tisto, kar si je obetala gospa Marie Le Pen, da bi lahko vodila državo ali vsaj imela toliko glasov, da bi postala vodilna stranka v Franciji, se lahko uresniči v Avstriji. Rasistična partija, ki jo vodi Herbert Kickl, se po zadnjih javnomnenjskih raziskavah poteguje za zgodovinsko zmago.

Gospod Kickl ni politični novinec. Šolal se je v vrstah Jörga Haiderja. Zelo zanimiv podkast Inside Austria (ja, žal v nemščini, čeprav je naslov v angleščini), ki ga pripravljata tednik Der Spiegel in dnevnik Der Standard, je v treh nadaljevanjih zaokrožil povezavo sodobnih populističnih desnic in Haiderjeve »šole«. In med dobrimi šolarčki tedanje skrajne desnice je s svojimi prvimi govori nastopal gospod Kickl. Ne smemo prezreti, da se besedišče avstrijske FPÖ hoteno oplaja pri Hitlerjevem Mein Kampfu in signalizira nostalgikom, da je tista preteklost nepravično zapostavljena. Strupena Kicklova retorika ne pozna meja in njegovi slogani se žal dobro spajajo z naraščajočim nezaupanjem v staro politiko.

Kulturna poplitvitev, haiderizacija in berlusconizacija (ne pozabite njegove šole) družbe ustvarjajo rodovitna tla za temne čase. Danes je žal kultura popredalčkana v osebna zanimanja, ni več del osebne rasti, je bolj podobna zbiranju znamk. V družbi ni več prostora za dvom, samo za maščevanje in jezo. Kultura je dobra samo kot zabava.

Kickl je med drugim človek, ki zanika posledice onesnaževanja in jih relativizira na naravne fenomene. Zanimivost: po poplavah prejšnjega tedna so se glasovi za njegovo stranko že znižali. Morda bo tokrat narava rešila človeka.