Da obstaja nagrada za najboljše učitelje, je v teh časih, ko se govori o izgubljeni avtoriteti in avtonomiji učiteljev, lepa novica. Priznanje Global Teacher Prize je ustanovil Indijec Sunny Verkey pred tremi leti, da bi z njim počastil izjemnega učitelja, ki je prispeval k razvoju profesije, ki pri poučevanju uporablja inovativne metode in spodbuja druge, da postanejo učitelji. Da se je med deset najboljših italijanskih učiteljev uvrstil Tržačan, ki se bo prihodnji teden v Dubaju potegoval za »Nobelovo nagrado za učitelje«, je hvalevredno.
Nagrada je dokaz, da je še kdo na tem svetu, ki ceni učiteljski poklic. Nekoč je namreč veljalo, da so glavni na vasi župnik, učitelj in gostilničar. Danes se zdi, da je pomemben vsakdo in nihče. To se kaže v šolah, kjer se pretirano zaščitniški starši, ki so do svojih otrok pogosto neobjektivni, (pre)pogosto vpletajo v pedagoški proces. Nekateri se ne strinjajo z enosmernim podajanjem snovi, drugi ne sprejemajo pretirane inovativnosti. Nekaterim se zdi, da šole prirejajo premalo didaktičnih ekskurzij, drugim so te odvečni strošek. Težave se stopnjujejo, ko so otroci v šoli kaznovani, pa naj bo to zaradi klepetanja ali kakšnega hujšega prekrška. V takšnih primerih imajo otroci veliko pravic in bolj malo dolžnosti. Začutili so moč staršev in tudi to, da jih ti podpirajo tudi pri neprimernem ravnanju. Ugled učiteljskega poklica se je začel zmanjševati.
Tržaški učitelj Dario Gasparo uživa spoštovanje, ker si je vzel svobodo, ki je državni učni program ne predvideva. Z učenci je vzpostavil odnos, ki mu bržkone ne more oporekati noben starš. Po uvrstitvi med deset najboljših ga bo morda kakšen tržaški učitelj vzel za zgled. Nekaj pa se iz te zgodbe moramo naučiti tudi starši. Učiteljem in njihovim odločitvam moramo bolj zaupati. Predvsem jim moramo dovoliti, da takrat, ko nas ni zraven, namesto nas in za nas vzgajajo naše otroke. To, kar so naši predniki že počeli nekoč, ko so pred vsakim učiteljem celo sneli klobuk. Takšno spoštovanje je bilo vtkano v takratno kulturo ...