»EPK bo »meteorit«, ki se pojavi in izgine. Škoda. Lahko bi od tega odnesli dosti več«

Paul David Redfern ima neobičajno življenjsko zgodbo, o čemer govori že podatek o rojstvu. Čeprav je mladost preživel v Trstu in se nato preselil v Gorico, se je konec petdesetih rodil v Leominstru v zvezni državni Massachusetts.

Na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je začel preizkušati možnosti, ki jih je takrat nudila še zelo okorna tehnologija za računalniško predelavo fotografij. O svojem pristopu je nato že leta 1997 predaval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Rad pove, da je nekaj njegovih del vključenih v katalog Deželnega zavoda za kulturno dediščino Furlanije - Julijske krajine (ERPAC). Na steni pri vhodu v njegovo hišo v Štandrežu pa visi viteško odlikovanje Republike Italije.

Vaša slovenščina ima tržaški prizvok, rodili ste v ZDA in zdaj se pogovarjava na vašem domu v Štandrežu. Kako gre to skupaj?Mama se je poročila z Američanom in se preselila v Ameriko. Zato sem se rodil tam.

Je bil vaš oče ameriški vojak?Da. Mama ga je spoznala, ker je po vojni delala kot uradnica v Vicenzi.

Nista se torej spoznala v Trstu?Ne, v Vicenzi. Poročila sta se, a potem, ker je bila pač Amerika drug svet, je mama prišla nazaj v Trst in jaz z njo.

Koliko ste bili stari takrat?Dve leti. V bistvu sem se samo rodil v ZDA. Drugače sem zmeraj živel v Italiji.

Kako pa je naneslo, da ste se vi, ki ste maturirali na učiteljišču, usmerili v preoblikovanje digitalnih fotografij?Učiteljišče sem obiskoval, ker je bilo praktično. Šola je bila pač v isti stavbi kot vse prejšnje, ki sem jih obiskoval (se zasmeje). Po pravici rečeno, bi me tudi zanimal učiteljski poklic, a je pač naneslo, da sem se najprej zaposlil v farmacevtskem podjetju Baxter, ki se zdaj imenuje Eurospital. Nato sem konec osemdesetih ustvaril svoj grafični studio v Gorici, zaradi vojne v Jugoslaviji pa se je delo kmalu ustavilo. To je bila moja sreča, ker so me potem poklicali iz Appla v Vidmu, moje področje pa so bili grafični in fotografski studii ter tiskarne. To so bila leta počasnega prehoda iz tradicionalnega sistema v digitalno tehnologijo. Spoznal sem programe, stroje...

Če se nekdo do vas v Štandrež pripelje iz Trsta, ne opazi nobenega napisa, ki bi opozarjal, da je Gorica letos z Novo Gorico kulturna prestolnica. Ni to nenavadno?E, zdaj me vlečete na led ... Če bi bil jaz zraven, bi bil seveda vesel. A bolj mi je žal, da niso v dogodke vključeni nekateri tukajšnji umetniki, kot na primer Mauro Mauri, Alessandro Velussi, Sergio Culot, Sergio Scabar ... Nihče jih ne omenja. Niti ne vemo, kaj bo. Otvoritev EPK pa bo že februarja.

Kaj želite povedati?Da se mi Nova Gorica zdi bolj aktivna. Tukaj zaenkrat vemo le za nekaj razstavic, takih brez pravega smisla, brez prave tematike, ki bi ostala za vedno. EPK bo »meteorit«, ki se pojavi in izgine. Škoda. Lahko bi od tega odnesli dosti več. Tukaj imamo številne umetnike. Lahko bi se organiziralo nekaj pomembnega. A zdaj je prepozno, nima več smisla.