Želela je izpričati svoj etični upor

»Rodila sem se na Poljskem deset let pred padcem berlinskega zidu. Nisem ga videla v živo, občutila pa sem njegovo težo. Po padcu sem odraščala v prepričanju, da je čas zidov za nami, da bomo vendarle zadihali svobodno. Ni tako. Evropo danes deli 19 protimigrantskih zidov, kovinskih pregrad, bodečih žic, drugih 12 pa je v načrtu ali gradnji. Prve žrtve teh novih zidov smo mi sami, ki se vse bolj pogrezamo v brezno strahu, nestrpnosti, nečloveškosti. Boli me, da v tem prednjači prav moja domovina. Zato sem se skušala temu upreti, kot znam, s filmom, da bi vsi videli in se zamislili. Želela sem izpričati svoj etični upor, izraziti svoj ”ne” izgubi človeškosti.«

Tako je v torek v Kinemaxu priznana poljsko-italijanska filmska igralka Kasia Smutniak v pogovoru s filmskim kritikom Paolom Molesinijem predstavila svoj režijski prvenec, dokumentarni film Mur - po poljsko, podobno kot v italijanščini, zid. Zid je zrasel lani na poljski meji z Belorusijo, ko je varšavski suverenistični režim skušal zaustaviti prihod nekaj tisoč beguncev. Dolg je 186 kilometrov, stal je 360 milijonov evrov. Na betonsko podlago po postavili 5 metrov visoke kovinske rešetke, nadnje še pol metra bodeče žice. Vse skupaj so opremili z video in termokamerami, senzorji in drugo elektronsko opremo. Na vsej dolžini so posekali več deset metrov širok pas pragozda in speljali ceste za oklepnike mejnih stražarjev z vodnimi in plinskimi topovi, preletavajo ga helikopterji in droni. Vse to, da bi preprečili prihod nekaj tisoč beguncev iz Afganistana, Sirije, Iraka prav v času, ko je na svoji južni meji Poljska na stežaj odprla vrata milijonom beguncev iz Ukrajine.

Kasia Smutniak ne moralizira, četudi je njen film nastal iz globokih etičnih motivacij. Gledalcem predstavlja stvarnost, prikazuje protislovja in ponuja zgodovinske vzporednice z zidovi okrog judovskih getov, vendar ne vsiljuje zaključkov. Gledalce spodbuja k razmišljanju in iskanju odgovora na vprašanje, ali je vse to moralno opravičljivo in dobro za vse nas. Njen odgovor je impliciten že v tem, kako se je osebno izpostavila. Na vrhuncu uspešne igralske kariere se je odločila, da ubere novo pot. »Igralci pripovedujemo tuje zgodbe, utelešamo like iz drugih obdobij in okolij. To mi je postalo pretesno. Začutila sem potrebo, da izpovem svojo zgodbo v prvi osebi.« Radikalna izbira, v katero se je pognala z izjemnim pogumom in veliko tvegala. Tudi fizično, ko se je ponoči skupaj s poljskimi aktivisti skozi cestne bloke pretihotapila v rdečo cono ob meji, prepovedano vsakomur, še posebno novinarjem, se v gozdu skrivala pred policijskimi droni in vse to snemala s prenosnim telefonom. Z njo je s pred policisti prikrito mikrokamero snemala in tvegala Marella Bombini. Film je tako lepljenka tehnično manj profesionalnih vendar realistično vznemirljivih posnetkov in tehnično brezhibnejših kadrov, ko je to bilo mogoče, za katere je na kraju najela poklicnega snemalca. Pripoved dopolnjujejo posnetki iz arhiva Associated Press, na primer dveh poljskih vojakov, ki se mirno pogovarjata in smejeta, medtem ko le par metrov stran ob bodeči žici človek umira zaradi dehidracije in mraza.