Na festivalu Treccani »Trenutek resnice« skozi glasbo in besedo

Je mogoče, da oder goriškega Kulturnega doma postane še bolj večkulturen, kot ga poznamo, in se iz odraza goriške pluralnosti jezikov in kultur spremeni v pisan kalejdoskop sveta? Da, mogoče je. Natanko to se je zgodilo na posebnem dogodku v okviru Festivala fundacije enciklopedije Treccani, ki je ob evropski prestolnici kulture izbrala Gorico za svoje letno študijsko zasedanje.

Med jezikoslovnimi simpoziji so sobotni večer namenili prepletu besede in glasbe, ki so ga uprizorili tržaški novinar, pisatelj in popotnik Paolo Rumiz ter člani ansambla Piccola Orchestra dei Popoli iz Milana. Kot pove ime, je osemčlanski ansambel svet v malem: violino igra Italijan, čelo Japonec, harmoniko Romun, tolkala (table) Indijec, lutnjo Libanonec, kitaro Kubanka, oba tudi pojeta, prav tako tudi Albanka in Japonka, ki petje spremlja na značilnem inštrumentu šin in.

Glasba in solidarnost

Še bolj kot glasbeniki so pisani njihovi inštrumenti. Izdelani so iz lesa migrantskih čolnov, ki so čez Sredozemsko morje pripluli do Lampeduse. Italijanske oblasti jih ponavadi zasežejo in uničijo. »Takratno ministrico za notranje zadeve Luciano Lamorgese smo zaprosili, da nam jih nekaj odstopijo,« je povedal ustanovitelj orkestra Arnoldo Mosca Mondadori. »Namenili smo jih goslarski delavnici, ki v milanskem zaporu Opera nudi zapornikom priložnost za specializacijo v tej antični obrti in za novo življenjsko poglavje.« Iz razbitin čolnov so začeli nastajati violine, čeli, kitare in druga glasbila.

»Želim vam, da bi vam barve in zvoki teh instrumentov priklicali v zavest ljudi, ki se podajajo na pot upanja a tudi bolečine in pogosto smrti,« je Mondadori nagovoril publiko v nabito polni dvorani. Sam se spominja 9-letnega dečka, enega od 60 potnikov na manj kot 7-metrskem čolnu, ki je bos stopal po deskah, iz katerih so kasneje nastala glasbila. Orkestru je prvo skladbo Spev lesa zložil Nicola Piovani, z njo so nastopili tudi pred papežem. Odtlej se je glasbeni in solidarnostni projekt presnavljal in rasel.

Nazadnje so z Rumizem zasnovali program, ki so ga uprizorili tudi v Gorici. Pisatelj pripoveduje kratke odlomke s potovanj po pešpoteh in preko meja po evropskih celini, o srečanjih z ljudmi in antičnimi pripovedmi, ki zaznamujejo ta raznolik košček sveta. Pripoved se imenitno spaja z eksotičnimi zvoki oddaljenih in raznolikih kultur, ki pa jih glasba povezuje v ubrano celoto, ki poslušalce že od prvih taktov povleče v širok razpon emocij med otožnimi melodijami in razigranimi viški virtuozističnih izvajalcev.

Glasba poslušalcem pričara imaginarno potovanje v odkrivanje novih svetov in kultur. Zvoki se prepletajo z Rumizevo pripovedjo, ki se začne z vtisi in doživljanji na potovanju ob vzhodni meji EU od Severnega pa do Črnega morja, z doživetji, srečanji, razmišljanji, ki na vsakem koraku spremljajo radovednega popotnika. Pripoveduje o meji, o tem, kako usodno ga je zaznamovala, kako je leta 2007 žagal rampo med Italijo in Slovenijo, a se mu je potem kmalu potožilo po meji. Pogrešal jo je, ker ga ni nikoli utesnjevala, vedno je bila izziv za odkrivanje nečesa drugega, novega in skrivnostnega tam onkraj imaginarne črte.

Rumiz na glas razmišlja o nomadizmu, prvinski značilnosti človeške biti, ki je nekoč fascinirala tudi potopisca Brucea Chatwina. Nomadski izvor imamo v krvi, po njem še vedno podzavestno hrepenimo, a se ga obenem bojimo, ker nam odpira strašljivo dimenzijo popolne svobode, kjer je vsak gospodar svojega časa. Vsemu temo pa smo se odtujili, zapiramo se za pregrade, pred drugimi se branimo s postavljanjem zidov, v katere smo nazadnje sami ujeti.

Spet potrebujemo njeno luč

Slabi časi se nam pišejo, nacije tavajo v temi, obdajajo se z bodečo žico, oborožujejo se in pošiljajo neusmiljene milice nad migrante. Živimo v času nasilja in nečloveškosti, pravi Rumiz in nagovarja tisto Evropo, v katero je verjel in ki ji je posvetil veliko korakov in zapisov. »V teh temnih časih spet potrebujemo luč tvojega mita, Evrope, princese z obale Bližnjega vzhoda, sladke migrantske matere vsega našega roda,« je v dvorani izzvenela sklepna misel ob spremljavi s soljo in bolečino prepojenih glasbenih instrumentov.

Nastop je izzval ovacije publike in občutene besede predsednika Inštituta Treccani Carla Ossole, da »to ni bil spektakel, bil je trenutek resnice«. Dodal je, da je v obmejnih krajih še posebno občutena potreba po vzpostavljanju vezi in glasba k temu pripomore, ko spleta vezi tudi mimo in preko besed.

V ta vprašanja so se strokovno poglobili na zasedanjih festivala Treccani, ki se je sklenil v nedeljo. Kot je pred sobotnim koncertom povedal Alberto Bergamin, predsednik Fundacije Carigo, ki je gostila festival, so se osredotočili na pomen besede confine (meja) in raziskovali njegove različne pomenske nianse. Prav v doživljanju goriške stvarnosti so razvijali pojmovanje meje ne kot pregrade, ampak kot stičišča različnosti. »Ponosni bomo, če bo ta v Gorici rojen pomenski neologizem obogatil italijanski jezik,« je dejal.