Tragedija je med tistimi, ki so jo direktno doživeli, še vedno živa

Minilo je že 60 let od tragedije, ki je na meji med Venetom in Furlanijo - Julijsko krajino terjala življenje skoraj 2.000 ljudi. V sredo, 9. oktobra, 1963 ob 22.39 se je utrgal del gore Toc in zgrmel v akumulacijsko jezero v dolini Vajont, nakar je ogromen val vode pljusknil čez tamkajšnji jez (takrat je bil najvišji na svetu) in opustošil spodaj ležeča naselja. Najhuje je bilo v vasi Longarone, ki jo je vodni val skoraj v celoti uničil.

Čeprav je od takrat minilo že šest desetletij, je tragedija še vedno živa med ljudmi, zlasti še med tistimi, ki so jo doživeli v prvi osebi. Med njimi je tudi Silvan Primožič z Oslavja, ki je v tistem času služil vojaški rok v krajih nesreče. Njegovemu pričevanju je v četrtek v Kulturnem centru Lojze Bratuž prisluhnilo veliko ljudi, med katerimi je bilo veliko mladih. Večer o nesrečnem Vajontu so priredili Kulturni center Lojze Bratuž, krožek Anton Gregorčič in skupnost družin Sončnica. Pogovor s pričevalcem vodne ujme je vodila mlada Aleksija Primosig, sicer Silvanova vnukinja.