Slive so lupile tudi »čeče« iz Benečije

V okviru Dnevov evropske kulturne dediščine, ki letos izpostavljajo redka in dragocena znanja in spretnosti, so v Goriškem muzeju v Kromberku v torek spregovorili o suhem sadju v Brdih, saj je od spomladi sušenje olupljenih sliv na soncu, t.i. prunel, vpisano v register nesnovne kulturne dediščine. Prikazali so tudi postopek izdelave prunel kot tudi sušenje kajenih fig, ki še ni povsem izginilo v pozabo. Gostja srečanja je bila etnologinja Katja Kogej.

Izdelovanje prunel se je začelo v Brdih, na Goriškem, v Soški in Vipavski dolini v prvih letih 19. stoletja, torej okoli leta 1810, ko so ga v te kraje v Napoleonovih časih menda zanesli Francozi. Vse kaže, da je šlo sprva le za domačo hišno dejavnost, kasneje pa so lupili tudi kupljene slive in najemali dodatne delavce. Značaj te dejavnosti se je spremenil še v zadnji tretjini 19. stoletja, ko so po koncu sezone slivarji odhajali na Dolenjsko, Štajersko in na Hrvaško; tam so sprva lupili sami, kmalu pa so nastopili kot organizatorji predelave s pretežno tamkajšnjo delovno silo. Naslednja sprememba je nastopila v tridesetih letih tega stoletja, ko so tudi organiziranje lupljenja prevzemali dolenjski, štajerski in hrvaški kmetje, primorski slivarji pa so ostajali doma. Po drugi svetovni vojni je izdelovanje prunel prešlo iz rok posameznikov v zadruge, dokončno pa je prenehalo ob koncu petdesetih let.

Središči Šmartno in Medana

Po besedah Katje Kogej se je sezona izdelovanja prunel v Brdih začela približno 15. avgusta, trajala pa je do 10. oktobra. Slive so lupili v več briških vaseh, središči lupljenja pa sta bila Šmartno in Medana. »V Brdih so najprej lupili domače slive, ki so bile, čeprav drobnejše od ostalih, najprimernejše za predelavo v prunele. Količina sladkorja je vplivala na kvaliteto prunel, nanjo pa so trgovci (posredniki) zelo pazili. V Brdih je bilo sliv največ v okolici Vedrijana. Ob slabših letinah, pa tudi iz drugih vzrokov, so slive že v prejšnjem stoletju začeli uvažati iz drugih krajev: iz Benečije, iz Vremske doline, Pivke, Istre, Kočevskega, Trebelnega, Škofje Loke in drugod iz Kranjske, spodnje Štajerske, Slavonije in celo iz Bosne,« poudarja Kogejeva. Povsod v Brdih, kjer je lupljenje preraslo družinski okvir, so delo vodili posamezniki, ki so najemali sezonsko delovno silo. V Šmartnem je to delal najprej Anton Peršolja, dedek Katje Kogej, po letu 1937 pa njegov sin Jožef. Čeprav so organizirali predelavo sliv v prunele le moški, je bilo lupljenje sliv skoraj brez izjeme žensko delo. Moški so sicer skrbeli za ostala opravila: prenašanje »piconov« (iz trstičja narejenih les za sušenje sliv), prelaganje sliv, tehtanje, spravljanje v zaboje... Z najemanjem delovne sile navadno ni bilo težav, v Brda pa so prihajale lupit slive tudi ženske iz Benečije (predvsem iz okolice Čedada), ki so jim Brici pravili »čeče«. Nekatere so se v Brdih tudi omožile.

Do 120 kilogramov na dan

In kako je potekala predelava sliv v prunele? Po navedbah Katje Kogej slive za predelavo niso smele biti ne predrobne ne predebele, morale so biti dovolj zrele, a ne prezrele in ne uvele. Ženske so jih lupile s posebnimi »nožči« z lesenim ročajem in uvitim, na obe strani nabrušenim rezilom. Sprva so te »nožče« kupovali v Krminu, kasneje so jih izdelovali sami. V dlan so jemale po več sliv hkrati in najbolj spretne so olupile tudi do 120 kilogramov sliv na dan. Slive so morale biti na tanko olupljene in na njih ni smelo ostati niti malo olupka, saj bi sicer potemnele. Olupljene slive je bilo treba najprej žveplati, »kaditi«. Po prvem žveplanju so naslonili na »rošte« (lesena ogrodja, podobna nekakšnim ograjam) tako, da so bile olupljene slive kar najbolj izpostavljene soncu. V suhem vremenu sojih sušili nepretrgoma dva do tri dni, zunaj so jih lahko pustili tudi ponoči. Če pa bi na slive legla rosa, bi pordele, in take ne bi bile primerne za prodajo. Po nekaj dnevih so slive preložili, sledilo je ponovno žveplanje, vendar le za kako uro, nato pa ohlajevanje in zračenje. Nazadnje so posušene slive stresli v zaboje, kjer so počakale na »pogačanje« (oblikovanje) ali »penčanje« (kakor so temu opravilu rekli v Spodnjih Brdih). Zdaj so slive razkoščičili in stisnili po dve in dve skupaj ter jih oblikovali v goldinarjem podobne okrogle pogačice - prunele. To delo ni bilo preprosto, zato so ga plačevali posebej, navadno še enkrat bolje kot lupljenje.

Kot je še poudarila Kogejeva, so v letih pred drugo svetovno vojno na kmetiji njenih starih staršev predelali kar 26 ton sliv, po drugi svetovni vojni pa so tržišče preplavile kalifornijsko predelane slive, razmere pa so se bistveno spremenile, zaradi česar so mnogi opustili dejavnost.

Danes se s izdelovanjem prunel in kajenih fig v Brdih ukvarjajo le redki posamezniki, Kogejeva pa je prepričana, da bi ponovna oživitev te dejavnosti in butična ponudba lahko pomenili pomembno dodatno vrednost za briški turizem in za vse ljubitelje dobrega. »Če lahko Ana Roš za en krompir odšteje evro, bi se zagotovo našel tudi kdo, ki bi bil evro pripravljen odšteti za prunelo,« je večer sklenila Katja Kogej.