Reka, ki je ločevala narode in ideologije

Reka Idrija je verjetno edina evropska reka, po kateri je meja potekala kar 600 let. Vse od Beneške republike in Avstro-Ogrske do meje med Italijo in nekdanjo Jugoslavijo, ki so jo določili leta 1947, ter nazadnje do meje med Slovenijo in Italijo je bila prav Idrija tista reka, ki ni ločevala le dveh narodov, temveč tudi različne ideologije. Zdaj sta omenjeno mejno reko pod drobnogled vzela Franc in Zoran Jerončič, oče in sin iz vasi Melinki, ki se zadnje desetletje tudi s pisanjem knjig intenzivno ukvarjata z ohranjanjem etnološke, zgodovinske, jezikovne in na sploh kulturne dediščine tega prostora.

Franc in Zoran Jerončič slovenskim bralcem zagotovo nista neznano ime. Doslej so kot plod njunega sodelovanja namreč že izšle knjige Življenje na Kanalskem Kolovratu, Bratje Slovani, Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo ter Nepovabljeni 1915-1917 na Kolovrat in v dolino reke Idrije. Vedno sta v ospredje postavila zgodovino krajev na Kolovratu in v dolini reke Idrije. Prav slednja je tudi tema njunega zadnjega zgodovinsko raziskovalnega dela, ki je izšlo lani pri Založništvu tržaškega tiska in pri katerem je očeta in sina vodila tleča želja po zapisovanju etnološkega, zgodovinskega in jezikovnega bogastva. Podlaga za njuno delo je bil najprej izjemen spomin Franca Jerončiča, ki je v lani vstopil v 99. leto in se še spominja dogodkov ter ljudi iz svojega najzgodnejšega otroštva. Knjiga tako vsebuje nekatere njegove pripovedi o dogodkih, povezanih prav s to reko in življenjem ob njej. Zoran Jerončič pa je za knjigo opravil vse terensko delo na dobrih 25 kilometrih, kolikor jih na reki Idriji sovpada z državno mejo med Slovenijo in Italijo. Po pripovedovanjih očeta in še enega informatorja z italijanske strani je lociral in poimensko opisal vse mline, mostove, tolmune in pritoke na reki, poleg pa še 38 skednjev na slovenski strani meje. Knjigo dopolnjuje tudi bogato fotografsko gradivo.

»Ko je leta 2019 izšla najina knjiga Nepovabljeni 1915-1917 na Kolovrat in v dolino reke Idrije, sem se zaklel, da je to resnično najina zadnja knjiga. A potem sem na eni od predstavitev te knjige slišal, da je Idrija edina evropska reka, po kateri meja poteka že celih 600 let, kar je naravnost klicalo po nadaljnjem raziskovanju. To je bilo ravno obdobje epidemije covida, zato sem imel čas, da sem državno mejo med Slovenijo in Italijo po reki Idriji prehodil kar 25-krat. Na 20 kilometrih te meje sem naštel 24 mlinov, na sedmih kilometrih jih je bilo kar devet,« je v knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici v okviru prvega letošnjega domoznanskega večera v sredo zvečer povedal Zoran Jerončič.

Sicer pa so v knjigi o reki, ki v Italiji izvira pod Bregom (Clabuzzaro) v občini Dreka, v Sloveniji pa pod Ježo in katere skupni tok z imenom Idrija se začne pri Bajtarjih, prvem zaselku na slovenski strani, opisani in na zemljevidu predstavljene še vasi (20 v Italiji in 19 v Sloveniji, kjer so mnoge prazne), pritoki (potoki in hudourniki) ter več kot 30 tolmunov. Avtorja sta zabeležila tudi senike (teh je kar 39, vsak ima svojega lastnika in domače ime), ki so bili postavljeni ob Idriji ali na pobočjih nad njo. »Dela je bilo ogromno, a sem zelo zadovoljen,« je priznal Zoran Jerončič. Na vprašanje, zakaj je bilo na reki Idriji postavljenih toliko mlinov, saj je bilo to območje nenazadnje zelo revno, žita pa tu ni bilo ravno v izobilju, je Jerončič podal nadvse zanimiv odgovor: »Kolikor vem, so le v enem od teh mlinov domačini mleli belo moko. Je bilo pa tukaj v preteklosti zelo veliko kostanjev, zato so prebivalci teh krajev radi rekli, da vevericam nikoli ni bilo treba zapustiti dreves. Zagotovo so mlini mleli tudi kostanj, je pa seveda mogoče, da so svoje žito sem vozili tudi iz Benečije«.

Knjigi sta spremni besedi napisala profesor Adrijan Pahor in zgodovinar Robert Devetak, ki sta se tudi udeležila predstavitve knjige v Novi Gorici, pogovor pa je vodila Martina Kafol. Pahor je med drugim izpostavil, da je najnovejša knjiga Franca in Zorana Jerončiča rezultat neusahljive raziskovalne sle in nepotešljive želje po zapisovanju etimološkega bogastva območja, za katerega si avtorja želita, da ne bi šlo v pozabo. »To območje je bilo revno, a so se prav tu dogajale zanimive, celo epohalne spremembe,« je poudaril Pahor. Dodal je, da je vse tisto, kar Zoran Jerončič omenja v knjigi, živelo prav po zaslugi reke Idrije, prav tako pa je ta reka usodno zaznamovala tudi prebivalce ob njej.

Posebno bogastvo knjige je v trinajstih resničnih zgodbah o dogajanju na reki ali ob njej, ki jih je prispeval Franc Jerončič, ki se je že večkrat dokazal kot odličen pripovedovalec. »Zato ima knjiga zgodovinsko, domoznansko in dokumentarno vrednost,« je prepričan. Robert Devetak pa je med drugim izpostavil: »Prostor ob mejni reki Idriji se hitro prazni, zato ima knjiga veliko vrednost, da dogajanja ob njej iztržemo pozabi. Prav tako ima vrednost za vsakogar, ki bi ta prostor rad spoznal z zgodovinskega vidika. Pravzaprav sta Franc in Zoran Jerončič izkoristila še zadnjo možnost, da sta predstavila ljudi, odnose in dogajanja ob mejni reki Idriji. Knjiga je tako zagotovo zanimiva za širšo javnost kot tudi za stroko, ki se s to tematiko ukvarja«.