Svetovna razstava Expo v Dubaju je konec marca uspešno zaprla svoja vrata. Poleg turistov, rednih obiskovalcev in gospodarskih delegacij si jo je v šestih mesecih ogledalo kar lepo število študentov na izobraževalnih potovanjih. Med temi sta v zadnjem mesecu odprtja Expa bili tudi Aleksija Primosig in Giada Cristancig, goriški Slovenki, ki obiskujeta liceja Trubar in Gregorčič.
Obe sta se vključili v program IDA, Italian Diplomatic Academy, visokošolske ustanove, formalno povezane z oddelkom Združenih narodov za globalno komuniciranje, za katerega opravlja promocijo in ozaveščanje o dejavnostih in programih OZN. Univerzitetnim in višješolskim študentov ponuja možnost sodelovanja na seminarjih, kjer se z vrstniki z vsega sveta učijo in prakticirajo dinamike mednarodnih pogajanj. Gre za sicer krajši program, ki pa mladim ponuja možnost soočanja z vrstniki iz vseh celih, spoznavanje različnih kultur in navad. Enkrat letno jih več sto obišče sedež OZN v New Yorku, podobne programe imajo tudi z Evropskim parlamentom in letos tudi s svetovno razstavo v Emiratih: moto »povezovanje umov, ustvarjanje prihodnosti«, ki je bil mladim pisan na kožo.
Kako to zgleda oziroma kako sta se Aleksija Primosig in Giada Cristancig znašli v vlogi mladih ambasadork, sta za Primorski dnevnik povedali v krajšem pogovoru pred Trgovskim domom v Gorici, kjer se veliko študentov in dijakov poslužuje študijskih prostorov. Za možnost sodelovanja v omenjenem programu sta obe zvedeli preko znancev in stopili v stik z veronskim sedežem ustanove. Vpisali sta se v program IDA in lani jeseni uspešno opravili vstopni izpit. Splošna sanitarna slika jima ni omogočila predhodnega osebnega stika z italijanskimi izbranimi vrstniki, s katerimi sta se srečali na nekaj deset ur dolgem pripravljalnem tečaju na spletu. Prvi del tečaja, na katerem sta spoznali delovanje mednarodnih inštitucij, diplomatska pravila in načine nastopanja, je bil skupen z vrstniki, ki bodo letos obiskali OZN, v zadnjih predavanjih pa sta se Aleksija in Giada bolj osredotočili na teme, ki sta jih potem razvili v emiratskem velemestu. V Dubaju se je zbralo več kot 300 mladih iz 78 različnih držav. Glede na izvor organizatorja je bila italijanska delegacija najbolj številna (sestavljalo jo je 120 mladih); v njej so poleg dveh Goričank našo deželo zastopali še štirje študenti iz Vidma in Pordenona.
Prvi dan je bil namenjen spoznavanju mesta Dubaj in ostalih udeležencev programa, drugi dan je bil posvečen Expu, kjer so med ogledom italijanskega paviljona srečali tudi delegacijo mesta Rim, možnega gostitelja Expoja 2030 z županom Gualtierijem na čelu. Po sprostitvenih in spoznavnih trenutkih je v naslednjih dneh napočil čas za izobraževalni program. Začelo se je s plenarnim zasedanjem, pozdravi, pozivi organizatorjev IDA in krajevnih predstavnikov ter predavanji o mednarodnem vodenju. V prvem popoldnevu so mladi imeli uvodni brifing, pozdravil jih je italijanski generalni konzul v Emiratih Giuseppe Finocchiaro, spletno jih je nagovoril tudi generalni sekretar OZN Antonio Guterres. Mladi so se razdelili v skupine: Varnostni svet, Ecosoc (odbor za gospodarstvo in socialo) in Sochum (Socialni, humanitarni in kulturni odbor) ter začeli z delom. Vsak je predstavljal eno državo: tako Aleksija Primosig kot Giada Cristancig sta zastopali malo afriško državo Eswatini, ki se nahaja med Južno Afriko in Mozambikom. V gospodarski skupini sta razložili posledice pandemije na krajevno trgovino in podali nekaj rešitev za okrevanje. V skupini Sochum pa je bilo največ govor o migraciji, ki se v Afriki dogaja predvsem zaradi podnebnih sprememb in gospodarskih razmer. V skupinah je bilo treba iskati zavezništva, podobno kot se to res dogaja v organih Združenih narodov. Pomembno je bilo poslušati mnenja ostalih, predvsem med predstavniki afriških in evropskih držav je bil dialog enostavnejši. V razpravah so mladi izkoristili napotke, ki so jih dobili na pripravljalnih tečajih. Po intenzivnih dogovarjanjih so sestavili resolucije, ki so jih potem predstavili na skupnih zasedanjih in o njih tudi glasovali. Goriški dekleti sta se dobro odrezali, vrstnikom sta tudi obrazložilo posebnost pripadanja manjšinski skupnosti.
Neprecenljiva izkušnja se je zaključila z večernim družabnim dogodkom in – po le nekaj urah spanja – čudovitim izletom v puščavo ob zori pred odhodom na letališče za povratek.