»Predstava odraz jezikovne in kulturne raznolikosti našega okolja«

Gorica se pripravlja na glasbeno-gledališki dogodek, ki govori o zadnjem stoletju zgodovine mesta in se s svojimi številnimi partnerji vključuje v projekt GO! 2025. V četrtek in v petek bo Kulturni center Lojze Bratuž premierno uprizoril predstavo Od Nice do Gorice z glasbo Patricka Quaggiata. Mirko Ferlan bo vodil veliko glasbeno zasedbo, ki jo ob orkestru ArsAtelier sestavljajo zbori Emil Komel, dekliška vokalna skupina Bodeča Neža, mešani zbor Lojze Bratuž in mladinski zbor Šempeter-Vrtojba. Na odru bo nad sto nastopajočih, vključno z igralci Marjuto Slamič, Emilom Sabadinijem, Urško Taufer, Andrejem Zalesjakom, Matejem Pintarjem, Ilario Bergnach, Marinko Černic in Božidarjem Tabajem. Večjezično besedilo sta štiriročno napisala Alex Devetak in Jasmin Kovic, ki je tudi režiserka predstave in s katero smo se pogovorili o novi glasbeno-gledališki pustolovščini.

Kaj imata skupnega Nica in Gorica?

V bistvu bolj malo. V začetku prejšnjega stoletja so Gorico imenovali avstrijska Nica, ko so v naše zeleno mesto zaradi milega podnebja zahajali letoviščarji iz stare Avstrije. Goriško Nico in današnjo Gorico pa v predstavi povezujeta ljubezenska zgodba Mire in Pepija ter pripoved o verižici, ki v naše kraje pride z Dunaja in ki po dolgih zapletih v mestu tudi ostane.

So različni glasbeni stili uporabljeni v skladu predvsem z naracijo ali s časom dogajanja?

Različni glasbeni stili odsevajo tudi glasbene žanre, ki so zaznamovali posamezna obdobja. V začetku prevladuje dunajski melos – slišali bomo valčke in koračnice –, kasneje bomo prisluhnili sodobnejšim glasbenim slogom, kot je npr. boogie woogie. Patrick je pri svojem ustvarjanju zelo eklektičen in odsev tega glasbenega mozaika je uvertura, ki vse žanre magično spoji v prav zanimivo celoto.

Po kakšni logiki ste uporabili različne jezike v predstavi?

Predstava je štirijezična. Liki se izražajo v slovenščini, nemščini, italijanščini in furlanščini. Že v avstrijskem obdobju je bila namreč Gorica posebna kombinacija jezikov, ki so na tem ozemlju sobivali. Zgodba se vije skozi štiri rodove. Alex Devetak je to zelo natančno upošteval, zato se tudi slovenski jezik v predstavi zelo spreminja. Najprej imamo nekoliko bolj čisto, pogovorno slovenščino, brez tujk, ki so danes bolj v rabi. Več je nemških izrazov, kasneje pa se počasi pojavijo tudi italijanske primesi. Prepoznali bomo tudi narečja, od kraškega do briškega, štandreškega, vrtojbenskega ... Skratka: predstava bo obenem odraz jezikovne in kulturne raznolikosti našega okolja.

Kaj naj pričakujejo gledalci?

Gledalci lahko pričakujejo raznoliko predstavo, ki jo soustvarjajo predvsem mladi za mlade in manj mlade. Upajmo, da bo naše navdušenje prevzelo tudi gledalce. Upam, da se bodo ob ogledu zabavali in se za trenutek zamislili ob spoznanju, da nam je dano živeti na res zanimivem, zgodovinsko razgibanem in kulturno bogatem »prizorišču«, in to v času, ko vsaj v našem prostoru vladata mir in sožitje.